Kolumna Mateja Fišerja: Goranka

Pred dnevi je v Beogradu umrla fotografinja Goranka Matić. Informacija, ki je sicer šla mimo širše javnosti, je nekatere, predvsem tiste, ki so doživeli osemdeseta, tako presenetila kot tudi presunila.

Gre za najpomembnejšo fotografinjo, pričevalko in sooblikovalko scene osemdesetih let. Urbani rek sicer pravi, da kdor se spomni osemdesetih, ni bil tam, je pa tudi res, da so tisti, ki so bili tam in se ne spomnijo, kako je bilo, ali jim posamezne sekvence tega filma manjkajo, prav ta film spojili s pomočjo fotografij Goranke Matić.

Goranka Matić je bila po spletu naključij rojena v Mariboru. Gre za še eno tistih zgodb nekdanje Jugoslavije, ko so se družine zaradi specifičnosti poklicev selile znotraj nekdanje države. Prav te selitve, odraščanja na različnih koncih od Jesenic do Gevgelije, so bile v veliki meri sestavni del življenjepisov potentne generacije, ki je kulturno in intelektualno označila prostor, za katerega so nekateri menili, da je med tremi najboljšimi glasbenimi, filmskimi in gledališkimi scenami v Evropi.

Vsi, ki primerjamo današnji čas z nekdanjim, tisti, ki se ga ne spomnimo, ker nismo bili zraven, kakor tudi tisti, ki se nekdanjih časov ne spomnijo, a so bili zraven, se pač opiramo na zvok, zgodbe, anekdote in podobe. S pomočjo njih rekonstruiramo neko obdobje in si poizkušamo predstavljati, kako je bilo. Primerjava z aktualnimi dogodki lahko daje tej primerjavi še mogoče kakšno tretjo ali četrto dimenzijo in celotno predstavno naredi nekoliko bolj plastično. Ko gledamo danes različne spopade po svetu kakor tudi različne študentske proteste, tako je tudi leto '68 postalo simbol in prelom.

Invazija v Pragi in študentarija na ulicah v večjih evropskih mestih je formirala novo generacijo Evropejcev. Ne glede na to, ali je šlo za Ljubljano, Beograd, Pariz ali katero od nemških mest, se je formirala generacija, ki je imela občutek enotnosti. Politiki tako na vzhodu kot zahodu ni uspelo odgovoriti na vprašanja nove generacije, in je počilo. Kot odgovor na to je Beograd dobil znameniti SKC – Studentski kulturni center. Goranka Matić je bila zraven.

Od začetka, takrat sicer še ne s fotoaparatom, je pa zgolj nekaj let po tem stekleno oko postalo njeno orodje, s katerim je zabeležila vse najpomembnejše dogodke in bila zraven. Novi val in gibanje okoli njega je bilo nekaj novega in drugačnega. Njene fotografije so objavljale najpomembnejše revije in časopisi, v nekaterih pa je sodelovala tudi kot urednica fotografije. Fotografije Idolov, EKV, Električnega orgazma, Bajage, protestov, gibanja žensk, režiserjev, umetnikov in intelektualcev so njen prispevek k spominu osemdesetih.

Vedno je bila v središču, a hkrati na robu, ker je intelektualna scena takrat videla dlje kot zgolj do roba svojega vrtička. Tako je bila zraven tudi, ko so bili sredi Beograda protesti proti vojni, ki jih tako oblast kot velik del prebivalstva ni jemal resno. In je spet počilo, tako, kot ni nihče pričakoval, s posledicami, ki jih bolj ali manj uspešno rešujemo še danes. Vsekakor ne bi bilo treba, vendar so o tem nekateri govorili že takrat.

Brez Goranke Matić bi bil tisti čas izgubljen tako za tiste, ki so bili zraven, a se ne spomnijo, kot za prihodnje generacije, ki lahko s pomočjo teh podob in zvoka ta čas ponovno odkrijejo.