Kolumna Mateja Fišerja: Hari Džekson
Murska Sobota je predvsem med domačini znana po enem najlepših kopališč v Sloveniji. Zasnova sredi parka Fazanerija, kjer domuje tudi nogometni stadion lokalnega kluba, je ena tistih, ki vsakemu obiskovalcu pusti občutek sproščenosti in počitka. Od blagajne vodi dolga aleja in šele tedaj prideš do bazenov za plavanje, tudi tistega s stolpom, na katerem smo se učili skakanja na glavo. Sredi tako imenovanega olimpijskega bazena je vrv, na kateri je obešena majhna tablica. Na eni strani tablice piše plavalci, na drugi strani neplavalci.
Prav ta tablica je mogoče najbolj pravšnje sporočilo ob koncu leta. Oziroma prav ta tablica je mogoče pravšnje voščilo ob začetku naslednjega leta. PLAVALCI – NEPLAVALCI. Tako je pač pri plavanju, nekateri se potapljajo, ker to znajo in zmorejo, drugi pa, ker ne znajo plavati. So pa tudi taki, ki plavajo površinsko, ne glede na globino vode. Vedno plavajo površinsko. V Bijeljini je živel Hari Džekson. Rodil se je leta 1944 v vasi blizu Tetova kot Aljuš Musli. Z očetom in brati se je preselil v Bijeljino. Hari je bil navdušenec nad kavbojskimi filmi in si je tudi zaradi tega leta 1980 spremenil ime. V okoliških krajih je snemal kavbojske filme. Posnel jih je trinajst, nekateri niso dokončani. Vse rekvizite je izdelal sam, lokacije ob reki Drini so nadomeščale Rio Grande, lokalni cigani so igrali Indijance in meksikance, kmetje so mu posojali konje in krave in vlakovodja, ki ga je poznal, je za nekaj porcij čevapčičev in pivo nekajkrat upočasnil in zaustavil vlak na redni liniji, da je Hari lahko »v živo« posnel rop vlaka. Potniki na vlaku so morali potrpežljivo počakati, saj se v končni fazi snema film.
Po pričanju njegovega prijatelja in enega od originalnih kavbojev iz Bijeljine, ki so bili z njim, g. Juse Muratoviča, je navdušenje nad vesterni temeljilo na dejstvu, da samo v vesternih na koncu dobro zmaga nad zlom. Hari pač ni bil plavalec na površini, ampak se je potapljal. Nekateri menijo, da kot plavalec, nekateri kot neplavalec. Ampak se je potapljal. Vse svoje življenje je posvetil uresničitvi lastnih sanj, snemanju kavbojskih filmov. Med naslovi njegovih filmov so Obešanje Harija Džeksona, Po poteh zločina, Izpiralci zlata, Maščevanje Harija Džeksona in zadnji, posnet 1984., Borec za pravico. Pri pripravi in izvedbi njegovih filmov je sodelovala celotna lokalna skupnost. Na tabli njegove fotografske delavnice je pisalo Foto – režiser vesternov Hari Džekson. Svojim hčeram je dal imena Virđinija, Dženita in Dženeta. Z lokalnim policijskim načelnikom so se zmenili, da so za film lahko oropali banko, ki je bila v mestu. Skratka, Hari je živel svoje sanje, vse dokler se ni začela vojna v Bosni. Če je razumel vestern, ni mogel razumeti dogajanj v lastnem kraju, ker, kot je rekel, pri tej vojni ni bilo pravil. Nikakor ni mogel ugotoviti, kateri so dobri in kateri zli.
Tudi njegova zapuščina rekvizitov in filmske opreme je med vojno izginila. Ostajajo zgolj mit in zgodbe redkih pričevalcev, ki se spominjajo kavbojskih let nekega kraja. Tistih kavbojev, ki so imeli lastne ideale, tistih kavbojev, ki so vedeli, da dobro na koncu zmaga. Čeprav Harija dandanes ni več ni med živimi, nekateri trdijo, da je, ker »legende nikoli ne umrejo«. Tako kot Pelé in Vivienne Westwood. Današnji čas je čas plavalcev na gladini, pomnimo pa predvsem tiste, ki so se znali potapljati in našli več, kot je videti od zunaj. Tiste, ki verjamejo, da dobro na koncu zmaga. Kot v vesternih. Pa vse dobro v '23.
