Kolumna Mateja Fišerja: Hugo Portisch

Stoletje, ki ga beležimo. Po zapisih. Veliko zapisih. Vsak, ampak res vsak, ki ima kakšno minutko odvečnega časa, lahko izrazi mnenje in še več, lahko ga objavi. Vse tisto, kar se je nekoč premlevalo ob šanku, je zdaj del nekega širšega dosega. Res je, da je google uničil vse prave debate, tudi tiste, ki so se končale s kakšnim polomljenim zobom ali oteklino. Če je bilo nekoč treba znati stopiti na svojo stran, se zavzeti za lastna stališča, jih braniti tudi s pestmi ali se postaviti za prijatelja, danes to zgleda dokaj dezertersko.

Ko pridemo v debati do trenutka, ko bi se strasti morale najbolj razvneti, takrat ko se začnejo argumentacija, prepričevanje, vedno novo dokazovanje in prepir, če želite, prav na tem vrhuncu celotna stvar pade. Vsak pograbi lastni telefon in začne se guglanje. Kaj je res in kaj ni. Skratka, umetnost ali veščina prave debate je uničena. In ne zgolj to, s tem se uničuje veščina logičnega ali strukturiranega premišljevanja, veščina konceptualnega mišljenja in artikulacije tega. Nismo več aktivni premišljevalci, ampak zgolj pasivni prejemniki nekih dejstev, ki so »resnična«. Pa saj v debati ne gre za resnico.



Debata je kot neke vrste fuzbal. Veliko je preigravanja in na koncu zadene tisti, ki se mu v posameznem trenutku sestavi najboljša kombinacija, postavitev in reakcije posameznih igralcev. Ne zmaga vedno tisti, ki velja za favorita. To je čar igre. Te dni je v 95. letu starosti umrl avstrijski novinar Hugo Portisch. Eden tistih, ki so zabeležili stoletje in več od tega. Z dve leti mlajšim Paulom Lendvaiem in kraljico Elizabeto II. ga druži neka lastna neomajna drža, ki se skozi stoletje ni spremenila. Se vprašate, kaj v tej družbi počne kraljica Elizabeta II. Avstrijsko mnenje jemlje življenje kraljevskih družin prav tako pomembno kot delovanje katerega koli drugega sistema družbe.

Obstajajo tudi eksperti za kraljeve familije, ki se pojavijo ob velikih dogodkih in nam, ki v tej tematiki nismo tako učeni, tolmačijo, kaj je kaj, zakaj in komu je kdo kaj. Tega znanja pač ni možno pridobiti kar tako. Nekaj možnosti smo imeli, ko frizerji še niso naročali na uro in si pač v frizeraju čakal, da so pred teboj obdelali štiri ali pet strank. To so bile učne ure o kraljevih familijah. Soboške gospe so pač samo skočile čez mejo in dobile sveži izvod časopisa Neue Post, ki je najboljši vir za izobraževanje o kraljevih familijah. Če velja, da imajo stare familije še vedno močan vpliv v politični, gospodarski in kulturni Evropi, če velja, da za vsakim močnim moškim stoji še močnejša ženska, in glede na dejstvo, da predstavljajo ženske polovico prebivalstva, poleg tega pa je njihova življenjska doba daljša od moških, mogoče mnenje, ki se izoblikuje pri frizerju, niti ni tako nepomembno, če želimo razumeti, kaj se dejansko dogaja pred našimi očmi.

Pri frizerju gospe to vedo že veliko prej, preden to postane novica v osrednjih poročilih. Hugo Portisch ni slovel kot strokovnjak za kraljeve familije. Hugo Portisch je bil eden tistih novinarjev, ki so označili stoletje. Če se nam danes zdi, da je politika navalila na medije, je bilo to od nekdaj. Lahko bi rekli, da so se mediji vedno borili proti politični manipulaciji. Tako je bil Hugo Portisch tisti, ki je objavil informacijo, da sta se vodilni avstrijski stranki, ena rdeča in ena črna, zmenili, da bosta na vsako funkcijo na nacionalki kadrirali po dve osebi, eno rdečo in eno črno. Skriti dogovor je padel po zaslugi Portischa in celo pripeljal do referenduma. In tako se je avstrijska družba skozi medijski prostor soočala z mnogimi očiščevalnimi akcijami, ki trajajo še danes. Ko se je po drugi svetovni vojni izbrisal spomin o sodelovanju s Hitlerjem, se je v sozvočju s tem časom oblikovala tudi nova novinarska stroka. Šlo je za neke vrste zmes med vzhodnim in zahodnim, ameriškim, kjer naj bi bili novinarji advokati publike, korektiv in nadzornik političnega in gospodarskega sistema.

Če se je pri nas učilo, da smo bili na zmagovalni strani, se je Avstrijce prav tako učilo, da so na zmagovalni strani, vendar v tej zgodbi ni tistega, ki je bil na drugem golu. Zmagali smo, vendar se nikoli se sprašujemo, kdo je bil na drugi strani. Prav Portisch je bil tisti, ki je s svojimi oddajami odpiral vprašanja avstrijske pozicije, tako v času prve, še bolj pa druge vojne, saj o tem generacije, šolane po vojni, niso vedele praktično nič. Ta tema šele danes dobiva svoje mesto v zavesti prebivalcev Avstrije. Portisch je videl Hitlerja, Stalina, poročal z demonstracij v Parizu, ZDA, gledal dvig in padec zidu in odpiral teme, ki so bile pod preprogo.

Videl je toliko tega, da mu novodobni instant politiki niso mogli prodati vsake novonaučene finte. Tako kot drugima dvema, ki ju omenjam. Ti liki so preveč tega preživeli, da bi padli kar tako. In poleg vsega, kar je preživel in videl, je še pred kratim nastopal v kampanji, ki poziva k cepljenju proti covidu. Res preveč za eno življenje in izjemen primer, kako velik vpliv ima lahko posameznik, če zgolj zastopa lastna stališča. Zaradi tega je debata pomembna, ker je trening zastopanja lastnih stališč. Jebeš gugl.