Kolumna Mateja Fišerja: Jaka Jeraša

Rodil se je in tako naprej boste vsekakor prebrali v zajetni monografiji, ki je izšla ob razstavi. Podatek, ki naj bo za ta zapis dovolj, je, da je razstava pripravljena ob petdesetletnici njegovega ukvarjanja s fotografijo. In tukaj se celotna drama šele začne.



V teh hudih časih, za kulturo posebej si pač nekdo lahko privošči, da naredi razstavo ob petdesetletnici ukvarjanja s fotografijo. Razstavo na treh najuglednejših razstaviščih na Obali hkrati. Mestni galeriji Piran, Galeriji Loža in Meduza v Kopru. Jaka Jeraša. Da ne bo pomote, Jeraša je živ in si to dovoli še v času obstoja. Kaj pomeni dandanes biti fotograf, ko je vsak fotograf? Fotografija kot taka je stara dobrih sto osemdeset let in petdeset let pomeni biti prisoten v njenem najboljšem obdobju.

Gre pač za nekoga, ki živi v koraku od takrat, ko so v vesolje poslali zgolj psa in fotoaparat, a hkrati enako suvereno v času, ko ima vsaka smrklja na telefonu fotoaparat. In v tem času se je ne zgolj spremenila fotografija, ampak je fotografija spremenila naša življenja. Kot pravi naslov zbornika slovite fotografske fundacije Aperture. Fotografija spreminja vse. Fotografija je spremenila, kaj si želimo, kaj gledamo, kdo smo, kaj počnemo, kam gremo in česa se spominjamo. Fotografija je spremenila zavedanje lastnega obstoja, fotografija je spremenila željo, kakšni si želimo biti. V zadnjih petdesetih letih. In Jeraša je zraven.

Od takrat, ko je debela rit pomenila zgolj debelo rit, do današnjih dni, ko smrklje vidijo debelo rit Kardashianove, bi po tem zgledu imele tudi same debelo rit. Vse to gleda Jeraša. In se čudi. Čudi se zaradi tega, ker je vseskozi zraven in je marsikaj tega že videl. Ne zgolj kot pesnik, ki stoji na bregu reke in nostalgično gleda, kako se nad vodo dvigajo meglice, ampak kot tisti, ki je vedno stal sredi te reke, čutil moč te reke in imel jajca vedno v tej vodi. Aktivni soustvarjalec nečesa, čemur lahko rečemo sodobna slovenska fotografija, če ima izraz slovenska pri tem sploh kakršen koli pomen.

Vsekakor aktivni soustvarjalec govorjenja s podobo, najboljših let fotografije, ko so se prek tehničnih invencij odpirale nove možnosti komunikacije. In prav v tem je čar fotografije. Ker skozi tehnološke novosti odpira nova polja sporočanja, nova polja zavedanja in samozavedanja, nova področja prezentacije. Od takrat, ko je na družinskem fotoaparatu s šestintridesetimi posnetki bilo shranjeno celo leto družine, pa si tistikrat nihče niti v sanjah ni mogel zamisliti, da bi naredil nekaj posnetkov lastne riti, pa vse do danes, ko je tisoče lastnih podob shranjenih na vsakem telefonu. Časi se spreminjajo, ker fotografija spremeni vse.

Izsek iz Jeraševega opusa, ki je predstavljen v treh galerijah na Obali, lahko gledamo na več načinov. Kot razvoj, kronologijo skozi neko časovno premico, vsekakor pa je zanimiv tudi pogled z današnjega zornega kota. Če je dandanes ena večjih tem zavedanje lastnega telesa ali podobe telesa, je ta pogled na Jeraševo ukvarjanje s telesom tisto, v čemer nam vsekakor tudi danes odpira novo polje zaznave. Od odkrivanja možnosti medija Erwina Blumenfelda do Helmuta Newtona. Ne zgolj telo kot objekt v fiziognomski, kiparski optiki, ampak telo z njegovo primarno obleko kožo, tistim zaznavnim elementom, prek katerega komunicira z drugim.

Taktilnost in stik dveh teles odpirata vprašanja, ki tudi v današnjem virtualnem svetu še nimajo odgovora. Doslej nam še ni uspelo nadomestiti vonja sočloveka in občutka dotika kože. Umazanega dotika. Jeraša je ta vprašanja postavljal, takrat ko so jih Jean Loup Sieff, Mapplethorpe in drugi. Takrat ko smo lastno podobo in telo videli zgolj zjutraj v kopalnici. Preostali del dneva smo govorili zgolj o lastni predstavi, imaginaciji sebe. Čas pred selfieji. Jeraša je tudi stik s tako imenovano prvo generacijo umetniških fotografov, kot so Jože Kološa - Kološ in drugi, ki je prešla iz obrtne fotografije v umetniško. In prav tukaj stoji odgovor na vprašanje o tehničnem perfekcionizmu, ki se marsikomu zdi nekaj nenavadnega. Umetniški izraz, ki temelji na tej izjemni tehnični podkovanosti, ki kot osnova omogoča novo izraznost in možnost nove sporočilnosti.

Tehnična popolnost je pri njem vraščena v njegovo vizualno kodo kot osnova obvladovanja medija. Ni nekaj, kar bi bila njegova posebna obsesija, ampak on pač drugače ne zna. Svetloba in sence, ki jih Jeraša obvladuje tako v njihovih vidnih kot tudi nevidnih formah, in kompozicija, ki gledalcu pušča odprto polje za vprašanje, kaj je ostalo izven in kaj je bilo prej ter kaj sledi tistemu trenutku in kadru, ki nam ga je Jeraša postavil na zid. Zelo hitro preidemo iz vprašanja, ki je imanentno gledanju fotografije »kaj to je?« v vprašanje, ki fundira ozvezdje širokega pojma likovne umetnosti »kaj naj bi to bilo?«.

Gre verjetno za največjo razstavo, ki je bila doslej postavljena posameznemu avtorju v Sloveniji, in vsekakor izjemno, lahko rečemo za današnji čas tudi trendovsko predstavitev ne zgolj avtorja, ampak nekega obdobja, ki ga je soustvarjal. Njegovi modeli so njegovi prijatelji, njegove prijateljice, vendar je on še iz tistih časov, ko je vsaka, ki je mislila ja, rekla Jaka.