Kolumna Mateja Fišerja: Janševe čebele

Včasih se mi zdi prav fascinantno, ko opazim, da so nekateri vedno pripravljeni na vse. Skoraj nič jih ne more presenetiti, nikoli jih ne moreš spraviti v položaj brez odgovora. Tudi ko je vreme sončno in vroče že skoraj dva tedna, vremenska napoved pa enako napoveduje tudi v prihodnje. Pa se nenadoma, res nenadoma od nekod pojavijo oblaki in dež. To te preseneti, še posebno nekje sredi vročega mesta, a se pojava razveseliš. Ne mine minuta, pa srečaš nekoga, ki se z marelo sprehaja po mestu. Tovrstni pojavi me vedno presenetijo. Od kod se je vzela pojava, ki ima marelo. Čas, ko niti v sanjah ne bi pomislil na marelo, še manj pa bi jo nosil s seboj. Nekateri so resnično pripravljeni na vse, in to v vsakem trenutku, borci za vsako situacijo. Pa ne da bi človeku zameril marelo, sam je tako ali tako nikoli ne nosim, fasciniran sem nad načinom razmišljanja tovrstnih ljudi, ki so tudi v najlepših trenutkih pripravljeni na najslabše. Ko se po dolgem času dežja res razveseliš, uleti nekdo z marelo. Podobni liki se pojavljajo ob prvem snegu, tistem, ki ga pričakaš z otroško navdušenostjo in pade po navadi ponoči. Ko se snežinke pojavijo pod mestno razsvetljavo in izginejo v temi.

Komaj čakaš jutro, ki bo pokazalo idilično belino mesta, in evo ga spet eden, ki že kraspa z lopato po nedolžni belini in odpira flehe črnega asfalta. Se je pač treba navaditi, obstajajo tudi drugačni ljudje. Moramo biti tolerantni do drugačnih. Obstajajo pač ljudje, ki na neki način ne znajo živeti z naravo. Ki morajo nadzorovati vse situacije in jim nič ni sveto. Ljudje z marelami in ljudje z lopatami za sneg. Zaradi takšnih se v zadnjem času pojavlja vse več iniciativ, ki bi ljudi ozavestile o pomembnosti naravnega ritma, o pomembnosti sobivanja z naravo in pomembnosti tako imenovane pravične trgovine. Tiste, ki vsem v verigi odmeri pravičen kos in je vsak v verigi za svoje delo pravično nagrajen. En tak primer, ki se mi je zdel odličen prispevek enakopravnosti na svetu, je znameniti pariški kuhar Alan Passard. Njegova restavracija Arpège v Parizu že več kot dvajset let velja za špico gastronomije in dobil je vse, kar je v gastronomskem svetu možno dobiti. Večkratni dobitnik treh michelink, ki je soustvaril dobršen del moderne gastronomije, se je v nekem trenutku odločil, da bo z menija odstranil meso. Pa niti ne toliko zaradi etičnega prepričanja, bolj zaradi ideje, da je tudi brez mesa možno ustvariti kakovostno ponudbo.

Zgradil si je dva vrtova ali bolje rečeno dve farmi na različnih lokacijah zunaj Pariza, in kar je v določenem trenutku na vrtovih zrelo, vsak dan pripeljejo v restavracijo, in to je postreženo gostom. Izjemno težka in zahtevna naloga, še posebno ko govorimo o Francozih, ki si niti v sanjah niso mogli predstavljati menija brez mesa. Ta podvig je izvedel, še preden se je pojavil val veganstva in vegetarijanstva, ki ga poznamo danes. Meniji so bili dodelani do popolnosti, tako da je ohranil tri michelinke. Jesenski degustacijski meni je v tej restavraciji danes vreden 320 evrov po osebi. Marsikdo bi se vsaj začudil, če ne zgrozil, ko bi moral plačati toliko denarja za meni brez mesa. Samo sadje in zelenjava. Vendar gre za odličen primer pravičnega trgovanja. Njegovi vrtnarji in kuharji izbirajo najboljše in jedi so pripravljene z veliko skrbnostjo in ustvarjalnostjo. Ko poslušamo o plačah različnih nogometašev in poslovnežev, ki služijo milijonske zneske na mesec, je korektno, da tovrstni ljudje tudi za zdravo kosilo iz zelenjave plačajo tristo evrov. Nepravično bi bilo, če bi tovrstni liki plačevali osem evrov za malico, pravično je, da plačajo tristo. Osem evrov naj plača kakšen lokalni nogometaš.

Tako letos mineva dvestopetinštirideset let od smrti enega najpomembnejših čebelarjev daleč naokoli. Anton Janša je oče modernega čebelarstva, slikar in prvi učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju. V dunajskem Korotanu je pravkar na ogled njegova razstava. Janša ni bil človek z lopato in marelo, ampak tisti, ki je živel z naravo in razumel naravni cikel. Postavil je temelje čebelarstva, kot ga poznamo danes. Ko govorimo o naravi, so prav čebele tisti skriti motor vse naravne pridelave in vsega, kar naj bi v naravnem ciklu prišlo na naš krožnik. Težko delo, ki ga opravijo za nas, je na njihovih plečih in skrita vojska Janševih čebel stoji za sodobnim življenjem z naravo. Če bi Janševe čebele razmišljale enako kot pojavi z marelo ali lopato za sneg, bi bilo že zdavnaj vsega konec. Včasih je mogoče koristno, da znamo v naravi zgolj uživati in je ne takoj prikrojiti po svoji meri. Tudi to je življenje z naravo.