Kolumna Mateja Fišerja: Jogurt revolucija

Pred nekaj dnevi ali celo tedni se je velik del Evrope soočil s pojavom, ki sicer ni prišel na naslovnice. V trgovskih sistemih se izvaja množični odpoklic izdelkov. Odstranitev izdelkov s trgovskih polic je v današnjem času vsakdanji pojav. Lahko gre za izdelke s pretečenim rokom uporabe, lahko so to izdelki, pri katerih se pojavi napaka pri označevanju, lahko pride do poškodovanja embalaže ali katere druge napake. Cilj je, da se zaščiti potrošnik oziroma da potrošnik dobi tisto, po kar je dejansko prišel. Tokratni odpoklic ima nekoliko širše razsežnosti, saj gre za odpoklic več kot osemdesetih izdelkov, ki so prisotni na naših prodajnih policah. In ne zgolj to. Odpoklici se izvajajo tudi v drugih državah evropske skupnosti in tako imenovanega vzhodnega Balkana. Tokrat je razlog prisotnost etilenoksida v aditivu E410 gumi iz zrn rožičevca. Zaradi tega je odpoklicanih največ sladoledov, jogurtov in kefirjev. Informacija o množičnem odpoklicu ima datum 28. 7., še daljši seznam pa je bil objavljen 30. 7. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je prvo informacijo o prisotnosti etilenoksida v aditivu za živila objavila že 16. 7. Del obvestila, ki ga povzemam tukaj, lahko v celoti preberete na spletnih straneh Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

»V mesecu juniju je španski proizvajalec sladoledov v okviru internih kontrol v eni od surovin, ki se uporabljajo v proizvodnji sladoleda – aditivu E410 gumi iz zrn rožičevca, ugotovil prisotnost etilenoksida. Uporaba slednjega zaradi njegovih toksikoloških lastnosti ni dovoljena v pridelavi pridelkov niti v nadaljnjih stopnjah živilske verige. Ne glede na navedeno je bilo omenjeno sredstvo uporabljeno za namen preprečevanja mikrobiološkega tveganja, zato so ostanke dokazali v samem aditivu.« Kot je možno razbrati, je od dejanskega pojava do množične akcije minilo več kot en mesec, kar pa vsekakor ne pomeni, da pred tem ta aditiv ni bil v uporabi, ampak se je tokrat ugotovila neskladnost z veljavnimi predpisi. Informacija je prišla k nam prek evropskega sistema obveščanja. Če zapiramo meje in uvajamo sistem nadzora potnikov, se evropska povezanost v takšnih primerih pokaže v svoji dejanski luči. V takšnih primerih ugotovimo, da ne glede na to, da kupujemo za prvim vogalom, smo prav tako lahko žrtev napake, ki jo stori nekdo v Španiji. Tukaj niso amnestirani niti domači proizvajalci niti izdelki, ki nas naslavljajo z naslovi BIO ali EKO. Na tokratnem seznamu so se znašli tudi izdelki s tovrstnimi oznakami. Res je, da je nekaterim izdelkom s seznama že potekel rok uporabnosti in so jih potrošniki z veseljem zmazali, so pa med odpoklicanimi tudi taki, za katere piše, da so odpoklicane vse serije, dobavljene v letu 2021. Lahko da gre tudi za preventivno akcijo trgovcev, distributerjev in proizvajalcev, vendar vse skupaj diši po sistemskem pojavu in ne zgolj enkratni napaki, ki se pač zgodi vsem, ki so živi. In kaj lahko na tem mestu stori potrošnik. Podobno kot pri izbiri cepiva proti covidu. Nič. Posameznik ima vsekakor premalo informacij in še manj znanja, da bi lahko v realnem času presodil, kateri izdelek je tisti, ki je zanj varen. Nadzor domačih proizvajalcev, ki imajo v hiši inšpektorje in veterinarje, je prav v Sloveniji na eni najvišjih ravni, vendar se tudi v tem primeru kaže, da tudi šolano osebje nima vseh vzvodov, da prepreči vnos neželenih sestavin. Nekaj je deklaracija, drugo je dejansko stanje. In tudi če naredimo jogurtno revolucijo 2.0., nikakor ne smemo pozabiti, koliko smo jih pojedli v vseh šolskih malicah, koliko poceni sladoledov smo polizali v kiosku na obali in koliko nočnih burekov z jogurtom je šlo na rumenem Mächtigovem kiosku na štacionu. Tukaj velja tista slovitega Ivana Zidarja, ko je ob ugotovitvi, da je pomurska avtocesta nekoliko preozka, zgolj dejal, da je »zaupanje pomembno, nadzor pa je ključen«.Posameznik tukaj nima šans, razen na podeželju, ko vidiš soseda, kaj počne in kako.



Ste jedli kdaj suši s hrenom? Menda ne, ker se k sušiju streže vasabi in ingver. Tako pač mislite. Vasabi je tisti zeleni kupček, ki ga dobite pri vsakem sušiju. Tradicionalno uspeva na Japonskem, obstaja pa tudi nekaj proizvajalcev v Evropi. Kilogram vasabija doseže ceno nekje okoli 120 evrov, hren pa dobite za štiri. Večina vasabija, ki ga v Evropi prodajajo pod tem imenom, je v osnovni sestavi v bistvu hren. S kakšnim odstotkom ali dvema dodanega pravega vasabija in zeleno barvo. Pa smo spet tam, ko iščemo zdravo in avtohtono. Če želite biti imenitni, boste vsekakor segli po sušiju z vasabijem, če pa želite dobro robo, pa vzemite Fondinega brancina z goričkim hrenom. Vsaj veste, da ni dodatkov in da roba ni prepotovala pol sveta. To je edino, kar lahko storite, za ostalo pa morate zaupati sistemu.