NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Kam plavajo ribe
Gre za unikat v političnem prostoru, ki ga ljudem v tujini na noben način ni možno razložiti.
Odpri galerijo
Vsi smo v istem čolnu, le da eni veslajo, drugi pa lovijo ribe. FOTO: MATEJ FIŠER
Spet smo pred referendumom. V preteklosti smo bili že nekajkrat prisiljeni, da se o konkretnih stvareh odločamo v velikem formatu. V nekaterih državah imajo tradicijo referendumskega odločanja, drugod pa je referendumsko odločanje bolj izjema kot pravilo. V našem političnem sistemu je vsak referendum poraz dela poslancev.
Državni zbor, ki ga izberejo volivci vsake štiri leta, je pač namenjen temu, da se o pomembnih stvareh odločajo poslanci. To je njihovo delo in za to so plačani. Ko pridemo do referenduma, pomeni, da se poslanci bodisi niso mogli odločiti ali pa je odločitev takšna, da jo velja ponovno preveriti v širšem formatu. Tokrat gre za neke vrste preverko, ali poslanci resnično predstavljajo glas ljudstva. Ali so predstavniki ljudstva. Res je, da smo v nenavadnih časih in kolobocije, ki se dogajajo med poslanci in bazo v upokojenski stranki, so nekaj, kar bi skoraj veljalo zaščititi kot nesnovno kulturno dediščino.
Gre za unikat v političnem prostoru, ki ga ljudem v tujini na noben način ni možno razložiti. Dejstvo, da imamo v Sloveniji stranko upokojencev, je že samo po sebi rariteta. Da poslanci te stranke delujejo neodvisno od stranke same, je pač zagotovljena pravica, ne samo za to stranko, ampak za vsakega poslanca posebej. Vsak poslanec naj bi bil neodvisen in naj bi v političnem prostoru deloval zgolj in samo v skladu z lastnimi načeli in prepričanji. Vendar ima vsak človek tudi svoj rep, zgodovino in posameznik se verjetno ne pridruži skupini, ki ji ne zaupa. Še manj se da v tej skupini izvoliti za poslanca v državnem zboru. Če te neka stranka kandidira in postavi na listo kot kandidata, je verjetno to tvoja baza, ki jo predstavljaš. V nasprotnem kandidaturo odkloniš.
Ko ugotoviš, da tvoja prepričanja, načela in dejanja ne morejo biti v skladu s strankinimi, je pač korektno, da se umakneš. Nogometaši Barcelone tudi niso plačani, da bi dejali avtogole. In tako je naš parlament sestavljen kot bombonjera pri Forrest Gumpu, ki pravi, da nikoli ne veš, kaj dobiš. Ta bombonjera dobiva svoj realni izraz, predvsem ko primerjamo izjave v predvolilnih nastopih in konkretnim ravnanjem, ko nastopijo mandati. Ne glejte, kaj govorijo, glejte, kaj počnejo. Konkretna dejanja so tista, ki imajo vpliv na življenje volivcev.
Ne zgolj besede. In tukaj velikokrat nastopi paralaksa. Največja neumnost, ki smo je deležni v predvolilnih soočenjih, je obljuba pred bogom in partijo, da nikoli ne bomo sodelovali z enim ali drugim kandidatom. Tovrstne izjave so konceptualno v nasprotju z realnostjo danes veljavnega volilnega sistema. Naš sistem je pač narejen tako, da naj bi bila sestava državnega zbora proporcionalni odsev volje volivcev celotne Slovenije. In dejstvo je, da v državi obstajajo tako ljudje, ki imajo bolj konservativna prepričanja in svetovni nazor, kot tisti, ki so usmerjeni bolj k liberalnim vrednotam. Niti z enimi niti z drugimi ni nič narobe. Vsak ima neko svojo preteklost, izkušnje in vrednostni sistem, ki se konstruira skozi generacije in socializacijo. Tako eni in drugi so pri svojem delu uspešni in tako so eni in drugi sposobni zmagati Tour de France.
Neodvisno od politične usmeritve lahko prispevajo k boljši Sloveniji. In ko se sestavlja vlada, je potrebno, da se združi več kot polovica volilne volje. Dejstvo in matematika. Kot je nekdo nekoč rekel, treba je znati šteti. Delitev na tako imenovane desne in leve je že zdavnaj nekaj, kar ne zdrži nekoliko globlje preverbe, je pa zelo uporabna forma, ko želimo stvari razdeliti. Ko želimo ljudi razdeliti na nas in na tiste druge, ki so drugačni od nas, čeprav ne vemo, v čem so v bistvu drugačni.
Predvsem na lokalni ravni so te delitve še bolj absurdne, gre za tako imenovane komunalne probleme, ki jih morajo ljudje reševati skupaj. Velike teme o digitalizaciji in transformacijah padejo na realna tla na lokalu, ko se zavemo, da danes, leta 2021, velik del Goričkega in Prlekije še nima vodovoda. In kaj pomenijo nekemu prebivalcu Goričkega besede ministra o digitalni transformaciji, ko pa človek v svoji hiši nima vodovoda. Spet smo pri paralaksi. Med tistim, kar je vidno iz enega zornega kota in kar je dejanska slika. In zaradi te paralakse, ko nekdo vidi nekaj, drugi pa nekaj drugega, bomo v nedeljo morali opraviti delo poslancev, ki za to prejemajo plačo. Smo se mogoče kdaj vprašali, kaj o tem mislijo ribe?
Mogoče imajo tudi one mnenje. V preteklosti smo se že nekajkrat srečali z referendumskimi vprašanji, za katere bi rekel, da so preveč kompleksna, da bi o njih odločalo ljudstvo. Umetna oploditev in TEŠ sta bila vsekakor tista, za katere bi sam kot posameznik lahko rekel, da se nikakor ne čutim kompetentnega, da bi o njih odločal. Še posebno ne, ker ima moja odločitev posledice za nekoga drugega. In v tem je težava izražanja ljudske volje. Premalo strokovnega znanja in premalo kakovostnih informacij, da bi lahko posameznik odločil. Verjetno se tudi riba ne zaveda, ali plava s tokom ali proti njemu. Pač plava.
Državni zbor, ki ga izberejo volivci vsake štiri leta, je pač namenjen temu, da se o pomembnih stvareh odločajo poslanci. To je njihovo delo in za to so plačani. Ko pridemo do referenduma, pomeni, da se poslanci bodisi niso mogli odločiti ali pa je odločitev takšna, da jo velja ponovno preveriti v širšem formatu. Tokrat gre za neke vrste preverko, ali poslanci resnično predstavljajo glas ljudstva. Ali so predstavniki ljudstva. Res je, da smo v nenavadnih časih in kolobocije, ki se dogajajo med poslanci in bazo v upokojenski stranki, so nekaj, kar bi skoraj veljalo zaščititi kot nesnovno kulturno dediščino.
Gre za unikat v političnem prostoru, ki ga ljudem v tujini na noben način ni možno razložiti.
Gre za unikat v političnem prostoru, ki ga ljudem v tujini na noben način ni možno razložiti. Dejstvo, da imamo v Sloveniji stranko upokojencev, je že samo po sebi rariteta. Da poslanci te stranke delujejo neodvisno od stranke same, je pač zagotovljena pravica, ne samo za to stranko, ampak za vsakega poslanca posebej. Vsak poslanec naj bi bil neodvisen in naj bi v političnem prostoru deloval zgolj in samo v skladu z lastnimi načeli in prepričanji. Vendar ima vsak človek tudi svoj rep, zgodovino in posameznik se verjetno ne pridruži skupini, ki ji ne zaupa. Še manj se da v tej skupini izvoliti za poslanca v državnem zboru. Če te neka stranka kandidira in postavi na listo kot kandidata, je verjetno to tvoja baza, ki jo predstavljaš. V nasprotnem kandidaturo odkloniš.
Ko ugotoviš, da tvoja prepričanja, načela in dejanja ne morejo biti v skladu s strankinimi, je pač korektno, da se umakneš. Nogometaši Barcelone tudi niso plačani, da bi dejali avtogole. In tako je naš parlament sestavljen kot bombonjera pri Forrest Gumpu, ki pravi, da nikoli ne veš, kaj dobiš. Ta bombonjera dobiva svoj realni izraz, predvsem ko primerjamo izjave v predvolilnih nastopih in konkretnim ravnanjem, ko nastopijo mandati. Ne glejte, kaj govorijo, glejte, kaj počnejo. Konkretna dejanja so tista, ki imajo vpliv na življenje volivcev.
Ne zgolj besede. In tukaj velikokrat nastopi paralaksa. Največja neumnost, ki smo je deležni v predvolilnih soočenjih, je obljuba pred bogom in partijo, da nikoli ne bomo sodelovali z enim ali drugim kandidatom. Tovrstne izjave so konceptualno v nasprotju z realnostjo danes veljavnega volilnega sistema. Naš sistem je pač narejen tako, da naj bi bila sestava državnega zbora proporcionalni odsev volje volivcev celotne Slovenije. In dejstvo je, da v državi obstajajo tako ljudje, ki imajo bolj konservativna prepričanja in svetovni nazor, kot tisti, ki so usmerjeni bolj k liberalnim vrednotam. Niti z enimi niti z drugimi ni nič narobe. Vsak ima neko svojo preteklost, izkušnje in vrednostni sistem, ki se konstruira skozi generacije in socializacijo. Tako eni in drugi so pri svojem delu uspešni in tako so eni in drugi sposobni zmagati Tour de France.
Neodvisno od politične usmeritve lahko prispevajo k boljši Sloveniji. In ko se sestavlja vlada, je potrebno, da se združi več kot polovica volilne volje. Dejstvo in matematika. Kot je nekdo nekoč rekel, treba je znati šteti. Delitev na tako imenovane desne in leve je že zdavnaj nekaj, kar ne zdrži nekoliko globlje preverbe, je pa zelo uporabna forma, ko želimo stvari razdeliti. Ko želimo ljudi razdeliti na nas in na tiste druge, ki so drugačni od nas, čeprav ne vemo, v čem so v bistvu drugačni.
Vsi smo v istem čolnu, le da eni veslajo, drugi pa lovijo ribe. FOTO: MATEJ FIŠER
Mogoče imajo tudi one mnenje. V preteklosti smo se že nekajkrat srečali z referendumskimi vprašanji, za katere bi rekel, da so preveč kompleksna, da bi o njih odločalo ljudstvo. Umetna oploditev in TEŠ sta bila vsekakor tista, za katere bi sam kot posameznik lahko rekel, da se nikakor ne čutim kompetentnega, da bi o njih odločal. Še posebno ne, ker ima moja odločitev posledice za nekoga drugega. In v tem je težava izražanja ljudske volje. Premalo strokovnega znanja in premalo kakovostnih informacij, da bi lahko posameznik odločil. Verjetno se tudi riba ne zaveda, ali plava s tokom ali proti njemu. Pač plava.
