Kolumna Mateja Fišerja: Klub, ki je preživel
V popularni kulturi se velikokrat govori o fenomenu kluba 27. V tega uvrščajo pomembne osebnosti ali zvezde, ki so umrle v svojem sedemindvajsetem letu življenja. Jim Morrison je bil eden zelo prepoznavnih članov tega kluba, ki je, lahko bi rekli, svoje najboljše člane dobival v sedemdesetih, vendar ena prvih članskih izkaznic pripada bluz muzikantu Robertu Leroyu Johnsonu, ki jo je prejel leta 1938.
Mnogi se sprašujejo, kaj vse bi mnogim iz kluba še uspelo narediti, če bi bili živi še danes. Obstajajo pa tudi drugačni liki.
Članstvo so potrdili še ustanovitelj in eden najpomembnejših Rolling Stonesov Brian Jones, kitarist, čigar način igranja še dandanes mnogi njegovi sledilci študirajo in ugotavljajo, kaj in kako je stvari počel, Jimi Hendrix, enako kot sledilci Janis Joplin, prav tako lastnice članske izkaznice tega kluba, kot tudi Amy Winehouse, ki je leta kasneje dobila alumni status. Riders on the Storm je ena zadnjih posnetih skladb Morrisona z Doorsi. Z izrazitimi klaviaturami Fender Rhodes, ki jih je ta slovita kitarska firma proizvajala v sedemdesetih letih. Ta isti zvok slišite v Badalamentijevem Twin Peaksu. Izrazito zvončast zvok, ki je neke vrste zmes logike klavirja in kitare s kladivci. No, da ne zaidemo s teme, klub 27 bi lahko tako kot James Joyce imel prav tako svoj spotikavec v Ljubljani, saj je Kurt Cobain z Nirvano odigral enega zadnjih koncertov z basistom hrvaških korenin Kristom Novoselicem prav v Ljubljani, 27. februarja 1994. Ta koncert je bil medijsko veliko bolj zanimiv kot njihov zadnji v Münchnu 1. marca, saj mu je sledila ekipa MTV-ja, prav zaradi Novoselica, ki je prišel igrat najbližje svoji Hrvaški, ki je bila tedaj še v vojni.
Takrat je to bila tema, saj nihče ni pričakoval, da se bo Cobain le nekaj tednov kasneje pridružil klubu 27. V klubu 27 je mnogo zanimivih ljudi iz glasbene, umetniške, novinarske ali drugih scen. Alkohol, način življenja in droge, ki so bile posebej v sedemdesetih še dokaj neraziskane, ali prehitri avtomobili s slabo aerodinamiko in zavorami so bile v večini primerov ena najbolj učinkovitih vstopnic za pridobitev članstva v klubu. Mnogi se sprašujejo, kaj vse bi mnogim iz kluba še uspelo narediti, če bi bili živi še danes. Obstajajo pa tudi drugačni liki. Eden takšnih je, kot se dandanes šalijo po omrežjih, tisti, ki je baje Noetu pomagal graditi barko in je kraljici Elizabeti svetoval, da živiš, če pozabiš umreti. Eden tistih, ki so preživeli že špansko gripo in jih tudi covid ne more presenetiti, saj so med tem sestavili in sesuli nekaj sistemov in držav. Joža Manolić, lik z največjo torto, saj so prav te dni nanjo morali postaviti njegove sto in tri svečke.
Rock'n'roll je obdobje, ki je staro zgolj polovico njegovega življenja, in kaj lahko takemu pacientu pove klub 27. Kaj vse so doživeli člani kluba 27, je zgolj dobra četrtinka vsega, kar je on, vmes tudi s puško v roki. Enako Henry Kissinger, ki bo letos maja upihnil stotko. Še en lik, ki ga beležijo tudi stari zgodovinski učbeniki in je še tukaj, še živ, tako tudi publicist Paul Lendvai, ki je sicer za korak mlajši, ampak tudi pri svojih štiriindevetdesetih aktivno objavlja in še vedno želi Orbanu dopovedati, da je bila Madžarska največja, ko je bila najbolj večkulturna. Enaka groza se godi Jürgenu Habermasu, ki živi tako dolgo, da je moral svoje temeljno delo »Strukturne sprememb javnosti« iz šestdesetih leta 2022 enostavno dopolniti, ker se je med tem menjal svet, in ne on.
In kako bi imenovali ta klub, klub, ki je preživel več in bil zraven pri največjih pizdarijah v zadnjih sto in več letih in so še zraven. Klub, ki je pozabil umreti, ali zgolj ekipa, ki jo je odabrao Đelo Hadžiselimović, eden tistih izjemnih urednikov, zaradi katerega smo gledali najboljše dokumentarce o zgodovini civilizacije.
