NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Kmetijstvo, prostor in revolucija
Tudi izpraznjen prostor brez ljudi ne pomeni veliko. Je enako nevaren kot deljenje postelje.
Odpri galerijo
Dunajska družina na začetku 20. stoletja FOTO: REBEL MODERNISTS: VIENNESE ARCHITECTURE SINCE OTTO WAGNER – LIANE LEFAIVRE (2017)
Pravkar potekajo volitve v svet Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije in svete lokalnih zbornic. Čeprav se marsikomu zdijo tovrstne volitve nekje na robu, pomeni tistim, ki živijo od kmetijstva, ta inštitucija najpomembnejši stik z upravljanjem življenj. Kakor koli se nekomu sredi bele Ljubljane, Kopra, Kranja zdi celotna stvar dokaj nepomembna, ker je pač navajen, da vsi pridelki in živila pač zrastejo znotraj velikih nakupovalnih centrov, mogoče niti ni tako nepomembna. Gre pač za institucijo, ki v veliki meri sooblikuje temo, ki jo imenujemo kmetijska politika. Ko govorijo o kmetijski politiki v nekem širšem pogledu, pa ne gre le za to, kdo bo zrihtal odškodnino za točo in sušo in subvencijo za krompir, ampak za bistveno več. V bazičnem pomenu gre tako za politiko, ki se ukvarja s hrano, kakor tudi politiko, ki se ukvarja s prostorom. Hrana in prostor sta pač tista elementa, ki ju človek potrebuje. Ko mu začneš ti dve dobrini omejevati, postane nezadovoljen. Lahko tudi izjemno nezadovoljen. Ko so v Sarajevu ustrelili prestolonaslednika Franca Ferdinanda, si je marsikdo oddahnil. Teorije zarote celo pravijo, da so ga njegovi bližnji sodelavci nekako celo poslali v Sarajevo, čeprav so vedeli, da je operacija izjemno tvegana. Kot je rekel ministrski predsednik ene naših sosednjih držav pri reševanju letošnje turistične sezone, so pač tveganje vzeli v zakup. Ok, tudi na državni ravni so tveganja, ki jih nekdo vzame v zakup, če oceni, da so koristi večje kot morebitna izguba življenja. In nekaj podobnega je bilo ob organizaciji obiska v Sarajevu. Monarhija tistega časa je bila na eni strani mogočna, lahko bi rekli velesila, druga največja evropska država za Rusijo.
Blišč protokolarnega paradiranja je senčil temne strani vsakdanjega življenja prebivalcev. Kot je takrat zapisal satirik Karl Krause, je bila »laboratorij za konec sveta«. Ljudje enostavno niso imeli prostora. Niti tistega osnovnega prostora, kot je stanovanje, kjer bi lahko živeli. To je bila v veliki meri posledica starega sistema, v katerem je peščica na oblasti držala zemljišča, in mnoge družine so prebivale v eni sobici. Za to je bilo v tistem času na Dunaju treba odšteti več kot za tri sobe v Londonu. Zanimivo je, da je bil Dunaj tistega časa približno tako velik, kot je danes. Gre za mesto, ki se v svojih stotih letih glede števila prebivalcev ni povečalo ali pa se je zgolj za slabih deset odstotkov. V nasprotju so se druge današnje prestolnice na območju bivše monarhije glede števila prebivalstva razširile tudi do šestkrat ali več. Temna in dolgo zamolčana stran tega pa je bilo vsekakor dejstvo, da je imel Dunaj tedaj, ob današnjem številu prebivalstva, več kot 600.000 brezdomcev. Ljudje, ki niso imeli lastne strehe nad glavo, so predstavljali več kot dvajset odstotkov prebivalstva. Rečemo lahko, da je z visokimi najemninami bil tem ljudem omejen dostop do hrane in prostora. Vse skupaj je bilo pripeljano tako daleč, da so si ljudje delili celo postelje. Bettgänger je izraz, ki bi danes označeval sodobne turiste, ki prek sodobnih namestitvenih platform prihajajo prespat na vašo sedežno garnituro in se jih je prijel tudi izraz couchsurfer.
Tukaj je ideja, da spoznaš mesto s pomočjo lokalnega prebivalstva, ki ti za majhen denar odstopi posteljo ali kavč za noč ali dve, in dobiš pristnejši stik z destinacijo, ki jo obiščeš. Bettgänger začetka dvajsetega stoletja je pomenil nekaj drugega. Ljudje, ki so šli delat, so odstopili posteljo drugim, da so se vmes naspali. Na eni postelji se je tako zamenjalo več oseb. Vse to je pripeljalo do masovnega nezadovoljstva, ki pa je bilo dodatno podkrepljeno z življenjskim slogom tistih, ki imajo. In enkrat ko je ljudem prekipelo, kolesa zgodovine več ni bilo možno zaustaviti. Prav zaradi tega je pomembno, na kakšen način se upravljajo resursi, kot sta prostor in hrana. Kmetijska politika v velikem formatu je tukaj eden od tistih elementov, ki je preveč pomembna, da bi jo lahko zožili zgolj na obvladovanje posledic suše. Prav pri sosedih lahko vidimo, kaj ostane od upravljanja prostora, ko se kmetje odselijo v Nemčijo na bauštelo. Tudi izpraznjen prostor brez ljudi ne pomeni veliko. Je enako nevaren kot deljenje postelje. Zmernost in preudarnost sta mogoče izraza, ki odlikujeta uspešne rešitve. Ko nekomu, ki je odgovoren ali poklican za upravljanje neke družbe, uspe ljudem zagotoviti pogoje, v katerih je možno od lastnega dela živeti in preživeti, ne da bi se v družbi ustvarjale napetosti, ki silijo k radikalnim rešitvam. Na eni in drugi strani. Nekoč je veljalo, da je uspešna država tista, v kateri ljudje ne poznajo imen svojih politikov. Tista, kjer vse štima in se ljudje ukvarjajo z lastnimi idejami in življenjem. To v veliki meri velja tudi pri nas, saj so po pravilu najboljši tisti, ki jih ne poznamo. Ne delajo zdrah in niso dnevno na prvih straneh medijev. Opravljajo svoje delo, ki ne odstopa od pričakovanj, za kar so plačani. Da je neka skupnost uspešna, ljudje ne pričakujejo prav veliko. Hrano, nekaj prostora. V bistvu zelo malo.
Blišč protokolarnega paradiranja je senčil temne strani vsakdanjega življenja prebivalcev. Kot je takrat zapisal satirik Karl Krause, je bila »laboratorij za konec sveta«. Ljudje enostavno niso imeli prostora. Niti tistega osnovnega prostora, kot je stanovanje, kjer bi lahko živeli. To je bila v veliki meri posledica starega sistema, v katerem je peščica na oblasti držala zemljišča, in mnoge družine so prebivale v eni sobici. Za to je bilo v tistem času na Dunaju treba odšteti več kot za tri sobe v Londonu. Zanimivo je, da je bil Dunaj tistega časa približno tako velik, kot je danes. Gre za mesto, ki se v svojih stotih letih glede števila prebivalcev ni povečalo ali pa se je zgolj za slabih deset odstotkov. V nasprotju so se druge današnje prestolnice na območju bivše monarhije glede števila prebivalstva razširile tudi do šestkrat ali več. Temna in dolgo zamolčana stran tega pa je bilo vsekakor dejstvo, da je imel Dunaj tedaj, ob današnjem številu prebivalstva, več kot 600.000 brezdomcev. Ljudje, ki niso imeli lastne strehe nad glavo, so predstavljali več kot dvajset odstotkov prebivalstva. Rečemo lahko, da je z visokimi najemninami bil tem ljudem omejen dostop do hrane in prostora. Vse skupaj je bilo pripeljano tako daleč, da so si ljudje delili celo postelje. Bettgänger je izraz, ki bi danes označeval sodobne turiste, ki prek sodobnih namestitvenih platform prihajajo prespat na vašo sedežno garnituro in se jih je prijel tudi izraz couchsurfer.
Tukaj je ideja, da spoznaš mesto s pomočjo lokalnega prebivalstva, ki ti za majhen denar odstopi posteljo ali kavč za noč ali dve, in dobiš pristnejši stik z destinacijo, ki jo obiščeš. Bettgänger začetka dvajsetega stoletja je pomenil nekaj drugega. Ljudje, ki so šli delat, so odstopili posteljo drugim, da so se vmes naspali. Na eni postelji se je tako zamenjalo več oseb. Vse to je pripeljalo do masovnega nezadovoljstva, ki pa je bilo dodatno podkrepljeno z življenjskim slogom tistih, ki imajo. In enkrat ko je ljudem prekipelo, kolesa zgodovine več ni bilo možno zaustaviti. Prav zaradi tega je pomembno, na kakšen način se upravljajo resursi, kot sta prostor in hrana. Kmetijska politika v velikem formatu je tukaj eden od tistih elementov, ki je preveč pomembna, da bi jo lahko zožili zgolj na obvladovanje posledic suše. Prav pri sosedih lahko vidimo, kaj ostane od upravljanja prostora, ko se kmetje odselijo v Nemčijo na bauštelo. Tudi izpraznjen prostor brez ljudi ne pomeni veliko. Je enako nevaren kot deljenje postelje. Zmernost in preudarnost sta mogoče izraza, ki odlikujeta uspešne rešitve. Ko nekomu, ki je odgovoren ali poklican za upravljanje neke družbe, uspe ljudem zagotoviti pogoje, v katerih je možno od lastnega dela živeti in preživeti, ne da bi se v družbi ustvarjale napetosti, ki silijo k radikalnim rešitvam. Na eni in drugi strani. Nekoč je veljalo, da je uspešna država tista, v kateri ljudje ne poznajo imen svojih politikov. Tista, kjer vse štima in se ljudje ukvarjajo z lastnimi idejami in življenjem. To v veliki meri velja tudi pri nas, saj so po pravilu najboljši tisti, ki jih ne poznamo. Ne delajo zdrah in niso dnevno na prvih straneh medijev. Opravljajo svoje delo, ki ne odstopa od pričakovanj, za kar so plačani. Da je neka skupnost uspešna, ljudje ne pričakujejo prav veliko. Hrano, nekaj prostora. V bistvu zelo malo.
