Kolumna Mateja Fišerja: Konj ne ve, da je konj

V teh dneh slavimo tridesetletnico osamosvojitve. Tistim, ki smo to dočakali sredi Ljubljane, vsak soparni večer, ko se spominjamo tistega pregretega asfalta in vibre, ki je bila v zraku, ponovno pričara lepe čase. Enaindevetdeset je bilo čudno leto. Tudi enaindvajset je čudno leto. Enaindevetdesetega smo gledali Ko jagenjčki obmolknejo. Na drugi strani je pregret asfalt tistega junija deloval izjemno optimistično. Filmski obrat, kot bi gledal Anthonyja Hopkinsa, se je dogajal na vsakem koraku. Ni bilo tabujev. Tudi najbolj fiksne predpostavke o tem svetu je bilo možno postaviti pod vprašaj. Za nas, ki smo bili srednješolci, je bilo tako ali tako vseeno. Za nas je bila tudi teorija relativnosti relativna. Vendar so tudi starejše generacije, tiste, ki so bile navajene, da obstaja v življenju neki fiksing, postale na neki način do vsega skeptične. Bolje povedano, vsi prebivalci te dežele so doumeli, da nič ni večno. Če so najstarejši, tisti, ki so preživeli kralja in Maistra, to vedeli že od prej, je to doumela tudi najbolj potentna generacija, tista, ki je do takrat poznala samo en sistem. Na neki način je postalo jasno, da se vse spreminja, tudi sistem, tudi oblast in tudi enopartijski sistem. Različne interesne skupine so imele skupno točko. Gremo naprej, gremo k novemu. Nihče se ni spraševal, kaj je to novo, vedeli so zgolj, da želijo drugače. Pa ne zaradi tega, ker bi bil narod masovno navajen dopustovati v Švici in bi videli, kako lepo je v Švici, ampak so si zgolj v Švico želeli. Tudi če niso vedeli, kako je v Švici. Takrat tudi Žižek ni vedel, kako je v Švici in kako je na Norveškem. Tudi zaradi tega ni nikomur omenil, da »there is no Norway, even in Norway«. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da se gre. Ljudje v nekem trenutku niso bili več zadovoljni s sistemom, z oblastjo, in so pač želeli nekaj novega, nekaj drugačnega. Kar koli bo, samo da ne bo tako, kot je zdaj. Če kaj, je ljudi družilo zgolj eno. Optimizem. Verjeli so v boljši jutri in zanj so bili pripravljeni narediti marsikaj. Tudi tvegati. In tako se je zgodil tisti večer osamosvojitve.

Na vsakem trgu se je čutilo, da je nečesa konec in se začenja nekaj novega. Ne glede na različnost pogledov sta bila prisotna neko dostojanstvo in želja po ustvariti boljši jutri. Ustvariti sistem, v katerem je vsak imel svojo pozicijo, ki se je je zavedal, in nihče ni pričakoval, da mu pripada več zraka kot nekomu drugemu. In to je temelj demokracije. Šele takrat, ko se vsak posameznik zave, da mu ne pripada več zraka kot drugemu in mu ne pripada, če želite, več vode kot drugemu. Zgolj toliko, kot ga potrebuje, in ne na račun nekoga drugega. Tako se je mala Slovenija postavila ob bok velikim in postala cenjena. Zaradi dostojanstva, in ljudje po celem svetu so doumeli, da obstaja tam med Panonijo in Jadranom skupnost, ki je čisto fajn. Ko te tujina zazna, da si čisto fajn, da si nekdo, s katerim lahko konstruktivno sodeluje brez hudih napetosti in tendenc, je možno podreti marsikateri zid. In smo ga. Uvrstili smo se na veliko prestižnih tekmovanj, na evropski in svetovni ravni. Nogomet, košarka, rokomet, Tour de France in množica drugih individualnih športov utrjujejo sloves Slovenije kot države, kjer ljudje znajo stvari narediti tako, kot je prav. Številni so znanstveniki, ki krepijo naš ugled v svetu. Gledališče, literatura, likovna umetnost in tudi vsak mizar, tapetnik, zidar ali malar, ki opravlja delo po Evropi, je tisti, ki krepi ugled te naše države. Smo dobri ali nismo. Smo zaupanja vredni ali nismo, smo ljudje, s katerimi si imamo kaj povedati. Vendar je tanka, zelo tanka linija, ko ves ta trud množice posameznikov uniči nekdo, ki ne naredi stvari, kot je treba. Tako je na pravkar potekajočem nogometnem prvenstvu avstrijski reprezentant Marko Arnautović po zadetem golu proti Severni Makedoniji njihovemu golmanu zabrusil »Jebem ti majku šiptarsku«. Čeprav to ni bilo povedano v »hoh dojč«, je to opazili tudi njegov soigralec, sloviti David Alaba, in ga dobesedno prijel za gobec, da ga utiša. Prepozno. Arnautovića je mednarodna zveza za naslednjo tekmo dala na hladno. Avstrija ni nogometna velesila in zelo težko se prebije na velika tekmovanja. Podobno kot Slovenija. Vsa država, vsak posameznik se veseli takšne uvrstitve, in ni hujšega, ko potem neki pacient vse te upe, ves ta trud posameznikov z eno potezo porine v drek. Konj ne ve, da je konj. Njemu se zdi njegovo početje normalno. Vendar vsi drugi vedo, da je konj. In tako smo po tridesetih letih tudi pri nas priča temu, da posamezniki rinejo delo vsakega zidarja, športnika, znanstvenika ali malarja v drek. Naši ljudje niso tisti, ki niso pripravljeni sodelovati, ki so arogantni, ekstremistični, ki kolaborirajo s fašizmom in nacionalističnimi ideologijami. Naši ljudje so tisti, ki želijo biti spoštovani, tisti, ki se trudijo, da svoje delo opravijo najbolje in so zaradi tega tudi spoštovani zunaj naših meja. Zaradi tega jih ne predstavljajte kot nekaj, kar niso.

Če potegnemo povezavo med enaindevetdeset in enaindvajset, je razlika v tem, da je takrat bilo ljudstvo nezadovoljno s sistemom in oblastjo, danes pa, kot kaže, je oblast nezadovoljna z ljudstvom. Želijo zamenjati ljudstvo, saj ga prikazujejo kot nekaj, kar dejansko ni. Mogoče tudi obstaja kakšen konj, ki zase misli, da je flamingo. Vendar roko na srce, konj je konj, le da sam tega ne ve.