Kolumna Mateja Fišerja: Kuharica sester Roš
Žal bo to knjigo le malo kuharjev prebralo od začetka do konca, ker je v njej toliko besedila, kot ga veliko njih ni prebralo v zadnjih petih letih skupaj.
Odpri galerijo
Kuharska mojstrica deli svoje zgodbe kot eseje, spomine, recepte in fotografije. FOTO: M. F.
Da ne bo pomote. Govorimo o knjigi Ane Roš Sun and Rain. Pri nas pač velja, da dobro kuhajo sestre. Če moramo zaupati kuharici, je to pač kakšna sestra. In kjer je sestra, je tudi župnik, kjer pa je več sester, pa … Te misli raje naprej sploh ne bom razvijal. Knjiga je izšla pri znameniti hiši Phaidon in je zaenkrat v angleškem jeziku. In potem boste kupili knjigo in jo bosTe položili na kuharski pult in boste kuhali kot Ana Roš. Malo morgen. Čemu pa je potem namenjena kuharska knjiga? Zagovarjam pristop, da kuharske knjige beremo kot literaturo in literaturo kot kuharske knjige. Pa ne kot priročnik za samopomoč, da bi človek posnemal Razkolnikova, ampak kot ideje, odpiranje sveta, v katerega skočiš skozi zajčjo luknjo. Sestre Roš so se lotile prav tega. Odpiranja nekega sveta, na svoj način.
V začetku so sestre tri. Ana Roš, Kaja Sajovic in Suzan Gabrijan. Vrag ne nosi Prade. Vrag je blond. V knjigi ugotoviš, da je teh sester veliko več. In zraven so še župniki. Valter je eden od njih. V bistvu bi lahko rekli, da je cela knjiga prav o njem. Da mu je s svojo energijo ali kakor koli to kdor koli imenuje, uspelo prepričati hčer ambicioznih staršev in potencialno diplomatko, naj se preseli za šporhet v vas, ki je ni na zemljevidu. Vse od tod naprej je že tisočkrat prežvekano, a kot pravijo v knjigi, je še vedno najpogostejše vprašanje v Hiši Franko: »Ali kdo ve, kje je Valter?« Kot kaže, je vsepovsod, a ga nihče ne more ujeti, in kot lahko sklepamo po napisanem, je pripravljen narediti vse, samo da mu dajo mir in se lahko ukvarja s tistim, kar je njegova strast. Sir in vino. Das ist Valter. Knjiga Sun and Rain je vse to in tudi nekaj drugega. Knjiga je razdeljena na dva dela. Zelenega in zelenega. Prvi del je sestavljen iz besedil ter fotografij hrane in okolja Suzan Gabrijan. V drugem delu so recepti. Če se osredotočimo na prvi del, na gradnike zgodbe Hiše Franko, gre na eni strani za pogled od znotraj navzven, ki ga piše Ana Roš, in pogled od zunaj, ki ga piše Kaja Sajovic. Dve besedili sta prispevala Katja Roš in Andrea Petrini.
Vsi ti gradniki Hiše Franko pa niso zgolj matematična sestavljanka. Gre za posamezne gradnike, ki jih vidimo, njihovega spoja pa ne. Ta spoj ni seštevek posameznih elementov, ampak je ta nevidni spoj prav tisto unikatno, kar predstavlja kuhinjo Ane Roš. Je več kot seštevek gradnikov, je nekaj drugega, nekaj več. Izkušnja drugačnosti, ki jo servira gostu, pa ne v smislu prišel lačen, odšel sit, ampak kot neponovljivo izkušnjo, ki jo lahko pripravi samo tam in takrat v določenem času sezone, ker ko pridete drugič, bo izkušnja drugačna. Pečat doline Soče ni enak, ko sije sonce ali pada dež. Vendar je pečat, pečat nekega trenutka, ki združuje veliko jezikov v en glas, kot touch down, pri pristanku letala. Verjetno prav zaradi tega tudi na neki način izstopa čarovniško, čarno poglavje v prekmurskem pomenu besede, ko izraz označuje hkrati žensko, ki je črna (čarna) in očarljiva (čarna), poglavje Garden and Forest Witches. Univerzalnost te knjige je v dejstvu, da je lokalna. Odpira oči in uči gledati, zaznavati, prepoznavati. Kot je Redžepjev perfect storm, Magnusova pot v Faviken, boj na Ferskih otokih ali Marcovo celonočno čakanje pred Le Gavroche. Žrtvovanje, osvoboditev, kot pot do novega. Pri teh spet ne gre za navodila, kako namazati kruh, ampak za idejo, za izhodišče, ki ga današnji kuharji, ki imajo vse dosegljivo v prvem supermarketu, velikokrat prezrejo. Izhodišče, ko nimaš ničesar in se začneš ozirati v tisto malo, tisto primarno, kar lahko pridelaš, uloviš ali nabereš, takrat se šele začne gastronomija. Tako je tudi Ana Roš, ki se je kot pocestni deček Gavroche Victorja Hugoja brez preteklosti znašla v kuharski sceni in začela iz nič odkrivati bistvo lokalnega okolja.
Knjiga je izšla v pravem trenutku, ko kuharska scena stoji. Lahko bo imela večji vpliv kot v obdobju polnih riti. Žal bo to knjigo le malo kuharjev prebralo od začetka do konca, ker je v njej toliko besedila, kot ga veliko njih ni prebralo v zadnjih petih letih skupaj. Ampak je vsekakor vredno, ker gre za idejo, ki je univerzalna, in mnogi bodo lahko v lastni vukojebini prepoznali dolino Soče in začeli gledati, kaj dejansko imajo pred pragom. Te ljudi iz Soške doline pa bi lahko primerjali z divjaki po Florence Dupont, ko piše o gramatiki rimskega prehranjevanja, ki niso niti kultvirani niti civilizirani, ampak so prek narave, vez med ljudmi in bogovi. Še en dokaz, da med najboljšimi v gastronomiji ni nobenega z normalnim življenjepisom. Sun and Rain ni slovenska kuharska knjiga, je nekaj drugega, veliko več. Hommage ljudem iz nekega virtualnega sveta, ki ga imenujemo dolina Soče. Zločin in kazen sodobne gastronomije.
V začetku so sestre tri. Ana Roš, Kaja Sajovic in Suzan Gabrijan. Vrag ne nosi Prade. Vrag je blond. V knjigi ugotoviš, da je teh sester veliko več. In zraven so še župniki. Valter je eden od njih. V bistvu bi lahko rekli, da je cela knjiga prav o njem. Da mu je s svojo energijo ali kakor koli to kdor koli imenuje, uspelo prepričati hčer ambicioznih staršev in potencialno diplomatko, naj se preseli za šporhet v vas, ki je ni na zemljevidu. Vse od tod naprej je že tisočkrat prežvekano, a kot pravijo v knjigi, je še vedno najpogostejše vprašanje v Hiši Franko: »Ali kdo ve, kje je Valter?« Kot kaže, je vsepovsod, a ga nihče ne more ujeti, in kot lahko sklepamo po napisanem, je pripravljen narediti vse, samo da mu dajo mir in se lahko ukvarja s tistim, kar je njegova strast. Sir in vino. Das ist Valter. Knjiga Sun and Rain je vse to in tudi nekaj drugega. Knjiga je razdeljena na dva dela. Zelenega in zelenega. Prvi del je sestavljen iz besedil ter fotografij hrane in okolja Suzan Gabrijan. V drugem delu so recepti. Če se osredotočimo na prvi del, na gradnike zgodbe Hiše Franko, gre na eni strani za pogled od znotraj navzven, ki ga piše Ana Roš, in pogled od zunaj, ki ga piše Kaja Sajovic. Dve besedili sta prispevala Katja Roš in Andrea Petrini.
Vsi ti gradniki Hiše Franko pa niso zgolj matematična sestavljanka. Gre za posamezne gradnike, ki jih vidimo, njihovega spoja pa ne. Ta spoj ni seštevek posameznih elementov, ampak je ta nevidni spoj prav tisto unikatno, kar predstavlja kuhinjo Ane Roš. Je več kot seštevek gradnikov, je nekaj drugega, nekaj več. Izkušnja drugačnosti, ki jo servira gostu, pa ne v smislu prišel lačen, odšel sit, ampak kot neponovljivo izkušnjo, ki jo lahko pripravi samo tam in takrat v določenem času sezone, ker ko pridete drugič, bo izkušnja drugačna. Pečat doline Soče ni enak, ko sije sonce ali pada dež. Vendar je pečat, pečat nekega trenutka, ki združuje veliko jezikov v en glas, kot touch down, pri pristanku letala. Verjetno prav zaradi tega tudi na neki način izstopa čarovniško, čarno poglavje v prekmurskem pomenu besede, ko izraz označuje hkrati žensko, ki je črna (čarna) in očarljiva (čarna), poglavje Garden and Forest Witches. Univerzalnost te knjige je v dejstvu, da je lokalna. Odpira oči in uči gledati, zaznavati, prepoznavati. Kot je Redžepjev perfect storm, Magnusova pot v Faviken, boj na Ferskih otokih ali Marcovo celonočno čakanje pred Le Gavroche. Žrtvovanje, osvoboditev, kot pot do novega. Pri teh spet ne gre za navodila, kako namazati kruh, ampak za idejo, za izhodišče, ki ga današnji kuharji, ki imajo vse dosegljivo v prvem supermarketu, velikokrat prezrejo. Izhodišče, ko nimaš ničesar in se začneš ozirati v tisto malo, tisto primarno, kar lahko pridelaš, uloviš ali nabereš, takrat se šele začne gastronomija. Tako je tudi Ana Roš, ki se je kot pocestni deček Gavroche Victorja Hugoja brez preteklosti znašla v kuharski sceni in začela iz nič odkrivati bistvo lokalnega okolja.
Knjiga je izšla v pravem trenutku, ko kuharska scena stoji. Lahko bo imela večji vpliv kot v obdobju polnih riti. Žal bo to knjigo le malo kuharjev prebralo od začetka do konca, ker je v njej toliko besedila, kot ga veliko njih ni prebralo v zadnjih petih letih skupaj. Ampak je vsekakor vredno, ker gre za idejo, ki je univerzalna, in mnogi bodo lahko v lastni vukojebini prepoznali dolino Soče in začeli gledati, kaj dejansko imajo pred pragom. Te ljudi iz Soške doline pa bi lahko primerjali z divjaki po Florence Dupont, ko piše o gramatiki rimskega prehranjevanja, ki niso niti kultvirani niti civilizirani, ampak so prek narave, vez med ljudmi in bogovi. Še en dokaz, da med najboljšimi v gastronomiji ni nobenega z normalnim življenjepisom. Sun and Rain ni slovenska kuharska knjiga, je nekaj drugega, veliko več. Hommage ljudem iz nekega virtualnega sveta, ki ga imenujemo dolina Soče. Zločin in kazen sodobne gastronomije.
