NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Kupleraj in morala
V sodobnih predvsem elektronskih vizualnih medijih že kar nekaj časa ne pomnimo, da bi spodbujali kritično razpravo v nekem daljšem formatu.
Odpri galerijo
Ko se boste naslednjič sprehajali z rdečim dežnikom, ne pozabite, da je ta tudi simbol boja za pravice »spolnih delavcev«. FOTO: WWW.SEXWORKEUROPE.COM
Če ste šli v kupleraj, ne zganjajte morale. Ta je ena boljših izjav in predvsem ena tistih, ki zadene bistvo marsikaterega početja ne samo na domačem parketu, ampak v splošnem. Prišla je iz ust dr. Janeza Markeša, ki z Alijem Žerdinom vsako sredo naredita karpačo današnje družbe. Od srede do srede je tisti klip, ki je vsekakor izjemna osvežitev v našem medijskem prostoru.
zadnjih letih so se prav mediji obrnili k nekim »sodobnim« formatom, ko mora biti tudi misel zapakirana v obliki instant kave in nikakor daljša od tridesetih sekund. Z izjemo sobotnih izdaj, ki še vedno dajejo možnost daljšemu razmisleku in utemeljevanju stališč, je vse drugo prirejeno tako imenovanim sodobnim komunikacijskim sredstvom in občinstvu, ki naj bi bilo površno, na momente neuko in mu je treba tudi najbolj komplicirane zadeve razložiti na način, da ga razume zlati prinašalec. Od srede do srede si vzame čas, da misel postavi v neki širši kontekst, znotraj katerega se lahko odprejo tudi dodatna vprašanja in ne ponuja zgolj instant odgovorov. V sodobnih predvsem elektronskih vizualnih medijih že kar nekaj časa ne pomnimo, da bi spodbujali kritično razpravo v nekem daljšem formatu. Gre zgolj za izjave ali mnenja za in proti, ki naj bi neko resnico, v skladu s težnjo po politični korektnosti, osvetlili s črne in hkrati rdeče strani.
Vendar stvari niso vedno zgolj črno-rdeče in rezultat nekega političnega ali družbenega početja je pač velikokrat drugačen, kot bi ga bilo možno izračunati z neko formulo. Ljudje so pač nepredvidljive kreature in rezultat našega početja je velikokrat nasproten ali drugačen od pričakovanega. Ko se je pred kratkim brezjanski Mariji prikazalo več kot tri tisoč vernikov, se je na eni strani usul plaz obtožb v stilu, da počnejo nekaj drugega kot učijo, na drugi strani pa neke tendence po relativizaciji dogodka, ki naj bi se v teh hudih koronačasih zgodil povsem naključno. Lahko bi rekli, da ni nič nenavadnega, da se ob tem prazniku pojavi množica ljudi. Tudi v Turnišču in pri Gradu na Goričkem je proščenje za »velko mešo«. Ker so prav tako pričakovali veliko ljudi, so letos dogodek odpovedali. Predvsem zaradi priporočil državnih ustanov, ki svarijo pred sestajanjem večjega števila ljudi na enem mestu.
Pač enaka izhodišča, enaka priporočila in drugačna odločitev. Na tem mestu ne moremo trditi, da so bodisi eni ali drugi ravnali prav ali narobe. Ker so pač ljudje živa in nepredvidljiva bitja, potrebujejo več kot le matematično izračunano obnašanje. Vsi tisti, ki so se na dogodku pojavili, so imeli vse informacije o verjetnem številu udeležencev, o povečani verjetnosti okužbe in morebitnih posledicah. In so šli. Ok. Pretehtali so, da je pozitivnih učinkov njihovega početja več kot negativnih, in so tako imenovani rizik in strah vkalkulirali v zadovoljstvo. Enako kot ko skočite s tandemskim padalom, enako kot nekdo, ki je zaposlen v vojski, ve, da je del njegove službe tudi to, da bo nekdo nanj streljal.
Vse to početje pa kaže tudi na eno drugo stvar. Da je tisti, tako imenovani transparentni del, ki se v družbi kaže lahko nekaj drugega, kot je dejansko stanje. Bolje povedano, pa tukaj ne gre govoriti o nobenih teorijah zarote, je ta vidni del neločljivo povezan s tistim nevidnim, ki ni toliko v javnosti, ampak v veliki meri pripomore, da se stvari zgodijo v nekem tudi navzven nelogičnem vrstnem redu. Šele ko poznamo ali bi poznali tudi ta manj transparentni del, lahko neke aktivnosti razumemo kot logične ali ne.
V drugi svetovni vojni je v Angliji bilo posestvo, ki ga poznamo pod imenom Bletchley Park. Posestvo zraven Londona, kjer so vrhunski matematiki in množica žensk prestrezali sporočila z nemških front in poskušali dekodirati njihov pomen. Največji preobrat se je zgodil, ko jim je uspelo razvozlati nemški šifrirni sistem, znan pod imenom Enigma, in s tem razvozlati kodno knjigo, ki je bila dolgo časa oreh, ki ga ni bilo mogoče streti. To dekodiranje je pomenilo preobrat v drugi svetovni vojni in Angleži so imeli v rokah prednost, ki je ni bilo možno nadoknaditi. To je tudi vojno skrajšalo za marsikateri mesec ali celo leto, predvsem pa določilo njen razplet. Eden glavnih matematikov v Bletchley Parku pa je bil tudi uslužbenec, ki je pripadal sloviti cambriški peterici (Cambridge Five), ki je podatke iz angleškega obveščevalnega okolja prodajala Rusom.
Pa smo tam. Vprašanje, kaj za vraga je najboljšim študentom slovite univerze Cambridge bilo, da so izdajali podatke svoje države drugim. To je interpretacija in vprašanje, na katero je odgovor od zunaj zelo enostaven. Ko pa pogledamo nekoliko globlje, z nekega drugega zornega kota, je zanimivo pogledati klimo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Star sistem in monarhije so se lomili in prihajale so nove ideje. Marksizem kot neka nova ideja in gibanje je bil vsekakor nekaj takega, ker je kazalo na neki sveži, nov ustroj družbe. Trije od petih iz cambriške peterice so bili homoseksualci, kar je bilo v tistih časih v Veliki Britaniji kaznivo. Na drugi strani pa je rdeči Dunaj tridesetih let podpiral tovrstno svobodomiselnost in svobodno ljubezen. Tako so se po nekem čudnem naključju sestavile osebne in globalne geopolitične preference in je iz njih nastalo potovanje, ki ni imelo svojega povratka.
Kaj bi se zgodilo, če bi se zgodilo, ne moremo vedeti. Ko je v osemdesetih Margaret Thatcher enemu od peterice odvzela naziv sir in je celotna zgodba prišla na plan, ni bilo več pomembno, kaj si dobrega naredil za državo, ampak zgolj tisto, kar si naredil proti njej ali nisi naredil. Sploh pa ni bilo vprašanje, zakaj in iz katerih vzgibov. Tok zgodovine in geopolitike pa gre naprej. Svojega početja tudi nihče od slovite peterice ni obžaloval, ker so se zavedali tiste od dr. Markeša. Če ste šli v kupleraj, na zganjajte morale.
zadnjih letih so se prav mediji obrnili k nekim »sodobnim« formatom, ko mora biti tudi misel zapakirana v obliki instant kave in nikakor daljša od tridesetih sekund. Z izjemo sobotnih izdaj, ki še vedno dajejo možnost daljšemu razmisleku in utemeljevanju stališč, je vse drugo prirejeno tako imenovanim sodobnim komunikacijskim sredstvom in občinstvu, ki naj bi bilo površno, na momente neuko in mu je treba tudi najbolj komplicirane zadeve razložiti na način, da ga razume zlati prinašalec. Od srede do srede si vzame čas, da misel postavi v neki širši kontekst, znotraj katerega se lahko odprejo tudi dodatna vprašanja in ne ponuja zgolj instant odgovorov. V sodobnih predvsem elektronskih vizualnih medijih že kar nekaj časa ne pomnimo, da bi spodbujali kritično razpravo v nekem daljšem formatu. Gre zgolj za izjave ali mnenja za in proti, ki naj bi neko resnico, v skladu s težnjo po politični korektnosti, osvetlili s črne in hkrati rdeče strani.
Vendar stvari niso vedno zgolj črno-rdeče in rezultat nekega političnega ali družbenega početja je pač velikokrat drugačen, kot bi ga bilo možno izračunati z neko formulo. Ljudje so pač nepredvidljive kreature in rezultat našega početja je velikokrat nasproten ali drugačen od pričakovanega. Ko se je pred kratkim brezjanski Mariji prikazalo več kot tri tisoč vernikov, se je na eni strani usul plaz obtožb v stilu, da počnejo nekaj drugega kot učijo, na drugi strani pa neke tendence po relativizaciji dogodka, ki naj bi se v teh hudih koronačasih zgodil povsem naključno. Lahko bi rekli, da ni nič nenavadnega, da se ob tem prazniku pojavi množica ljudi. Tudi v Turnišču in pri Gradu na Goričkem je proščenje za »velko mešo«. Ker so prav tako pričakovali veliko ljudi, so letos dogodek odpovedali. Predvsem zaradi priporočil državnih ustanov, ki svarijo pred sestajanjem večjega števila ljudi na enem mestu.
Pač enaka izhodišča, enaka priporočila in drugačna odločitev. Na tem mestu ne moremo trditi, da so bodisi eni ali drugi ravnali prav ali narobe. Ker so pač ljudje živa in nepredvidljiva bitja, potrebujejo več kot le matematično izračunano obnašanje. Vsi tisti, ki so se na dogodku pojavili, so imeli vse informacije o verjetnem številu udeležencev, o povečani verjetnosti okužbe in morebitnih posledicah. In so šli. Ok. Pretehtali so, da je pozitivnih učinkov njihovega početja več kot negativnih, in so tako imenovani rizik in strah vkalkulirali v zadovoljstvo. Enako kot ko skočite s tandemskim padalom, enako kot nekdo, ki je zaposlen v vojski, ve, da je del njegove službe tudi to, da bo nekdo nanj streljal.
Vse to početje pa kaže tudi na eno drugo stvar. Da je tisti, tako imenovani transparentni del, ki se v družbi kaže lahko nekaj drugega, kot je dejansko stanje. Bolje povedano, pa tukaj ne gre govoriti o nobenih teorijah zarote, je ta vidni del neločljivo povezan s tistim nevidnim, ki ni toliko v javnosti, ampak v veliki meri pripomore, da se stvari zgodijo v nekem tudi navzven nelogičnem vrstnem redu. Šele ko poznamo ali bi poznali tudi ta manj transparentni del, lahko neke aktivnosti razumemo kot logične ali ne.
V drugi svetovni vojni je v Angliji bilo posestvo, ki ga poznamo pod imenom Bletchley Park. Posestvo zraven Londona, kjer so vrhunski matematiki in množica žensk prestrezali sporočila z nemških front in poskušali dekodirati njihov pomen. Največji preobrat se je zgodil, ko jim je uspelo razvozlati nemški šifrirni sistem, znan pod imenom Enigma, in s tem razvozlati kodno knjigo, ki je bila dolgo časa oreh, ki ga ni bilo mogoče streti. To dekodiranje je pomenilo preobrat v drugi svetovni vojni in Angleži so imeli v rokah prednost, ki je ni bilo možno nadoknaditi. To je tudi vojno skrajšalo za marsikateri mesec ali celo leto, predvsem pa določilo njen razplet. Eden glavnih matematikov v Bletchley Parku pa je bil tudi uslužbenec, ki je pripadal sloviti cambriški peterici (Cambridge Five), ki je podatke iz angleškega obveščevalnega okolja prodajala Rusom.
Pa smo tam. Vprašanje, kaj za vraga je najboljšim študentom slovite univerze Cambridge bilo, da so izdajali podatke svoje države drugim. To je interpretacija in vprašanje, na katero je odgovor od zunaj zelo enostaven. Ko pa pogledamo nekoliko globlje, z nekega drugega zornega kota, je zanimivo pogledati klimo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Star sistem in monarhije so se lomili in prihajale so nove ideje. Marksizem kot neka nova ideja in gibanje je bil vsekakor nekaj takega, ker je kazalo na neki sveži, nov ustroj družbe. Trije od petih iz cambriške peterice so bili homoseksualci, kar je bilo v tistih časih v Veliki Britaniji kaznivo. Na drugi strani pa je rdeči Dunaj tridesetih let podpiral tovrstno svobodomiselnost in svobodno ljubezen. Tako so se po nekem čudnem naključju sestavile osebne in globalne geopolitične preference in je iz njih nastalo potovanje, ki ni imelo svojega povratka.
Kaj bi se zgodilo, če bi se zgodilo, ne moremo vedeti. Ko je v osemdesetih Margaret Thatcher enemu od peterice odvzela naziv sir in je celotna zgodba prišla na plan, ni bilo več pomembno, kaj si dobrega naredil za državo, ampak zgolj tisto, kar si naredil proti njej ali nisi naredil. Sploh pa ni bilo vprašanje, zakaj in iz katerih vzgibov. Tok zgodovine in geopolitike pa gre naprej. Svojega početja tudi nihče od slovite peterice ni obžaloval, ker so se zavedali tiste od dr. Markeša. Če ste šli v kupleraj, na zganjajte morale.
