Kolumna Mateja Fišerja: Legensteinovi. Evropejci.

Ko gledamo današnje ukrepe, ki bodisi primejo ali ne, se marsikomu postavlja vprašanje »a res vedo, kaj počnejo?«. Občutek je, da gre za vaje v slogu, bomo poizkusili in bomo videli. Leto dvajset je vsekakor eno tistih, ki se bodo zapisala med zgodovinska. Takih let je bilo že nekaj in vedno se je po njih zgodil neki preobrat. Mogoče pa je to leto dvajset zdaj res zgolj še zadnja faza tistega, čemur pravimo dokončen razkroj nekega sistema, ki se je tokrat izčrpal v vseh svojih pomenskih različicah.

Koncept Evrope je prav v letu dvajset pokazal tudi svoje slabe točke, pojavile so se razpoke, kot se pojavijo pri preobremenitvah nekega materiala. Pa gre mogoče za neki naravni ritem civilizacije, ko se preizkusi, koliko celotna stvar zdrži pod obremenitvijo. No, pa vseeno ni tako hudo, vsaj zaenkrat še ne. Velike zgodbe padajo na majhnih stvareh. Kdo bi si mislil, da bo mogočnost Evrope spodnesel en tako banalni produkt, kot je zaščitna maska. Panika, ki je v začetku tega leta zavladala zaradi zaščitnih mask, je vse prej kot normalna.

Ko iz današnjega zornega kota pogledamo številke, ki smo jih imeli takrat, je vse skupaj dokaj banalno. Skratka, koncept Evrope je bil še enkrat na preizkušnji. Kot tolikokrat pred tem. V zadnjih sto letih so se karte v Evropi kar nekajkrat premešale in ne bo čudno, če se bodo tudi v prihodnosti. Čakamo, ko bo bič počil na področju gospodarstva in kako se bodo vse te posledice današnjih maske gor maske dol ukrepov dejansko odrazile v realnem življenju. Naslednje leto ali leto po tem bo treba sistem spet postaviti na realne, ekonomske temelje.

Predvsem pa bo zanimivo videti, kako se bodo posledice odrazile na ljudeh. Če se je koncept skupne Evrope povozil že pri nabavi mask in ventilatorjev in so čez noč naenkrat spet nastale nacionalne države s podrobno zarisanimi mejami, kaj nas čaka pri zdravljenju gospodarstva. Vsa ta konkretna dejanja prispevajo h konceptu skupnega evropskega človeka. Ali se posameznik lahko počuti v tej skupnosti doma in varno ali pa mu je že vsak prehod občinske meje pot v tujino. In prav ta posameznik ni le anemičen prejemnik in izvajalec ukazov nekoga, ampak aktivni sokreator tega življenja tukaj in sedaj.

Prav ta del je ključnega pomena za kreacijo skupnosti. Skupnosti ni možno ustvariti z nekimi bolnimi zapovedmi in represivnimi ukrepi, ampak z motivacijo, zgledom, aktivacijo vsakega posameznika, da se počiti del te skupnosti in je kot tak soodgovoren za njen uspeh. V tem času organiziranega kaosa se marsikomu zdi, da se posamezne stvari dogajajo zgolj njemu in njegovim bližnjim. Od nekdaj bilo tako, da so stresi od zunaj definirali življenje posameznika. Na teh naših koncih pa smo, kot je videti, prav posebni talenti za tovrstno gimnastiko.

V Murski Soboti je nekoč prebivala družina Legenstein. Bilo je na začetku dvajsetega stoletja. Bili so Judje in imeli so gostilno. Leta 1925 so se odselili v Čakovec, kjer sta Geza in njegova žena najela slovito kavarno Royal. Zakaj Čakovec, bi se kdo vprašal. Čakovec je bil v tistih časih veliko bolj razvit kraj kot Murska Sobota. Če vzamemo zgolj mogoče ne tako banalni primer, je Murska Sobota dobila elektriko leta 1926, Čakovec pa dobrih štirideset let pred tem. Geza in Elizabeta sta bila oba navdušena športnika. V kavarni Royal se je med drugim igral tudi namizni tenis. Tako se je prav tam leta 1928 odigrala prva namiznoteniška tekma med ekipo Murske Sobote in Čakovca.

Presenetljivo so Sobočani v zasedbi brata Nemec, Nadai in Valyi zmagali z izidom 9:7. Ta dogodek tudi Namiznoteniška zveza Slovenije beleži kot uradni začetek namiznega tenisa v Sloveniji. Da ekipa Čakovca ni bila nedolžna, govori tudi podatek, da sta tako Geza kot Elizabeta Legenstein leta 1929 kot člana jugoslovanske namiznoteniške reprezentance nastopila na svetovnem prvenstvu v Budimpešti, leta 1930 pa je Elizabeta na prvem državnem prvenstvu Kraljevine Jugoslavije, ki se je odvijalo v Murski Soboti, postala državna prvakinja. Njuna hči je slovita Lili Čaki Legenstein. Rojena še v Muski Soboti (1923) je študirala balet in sodobni ples v Budimpešti. Pozneje je postala še operetna solistka in koreografinja. V svoji dolgi karieri je nastopala tudi pod umetniškim imenom Lili Čaki (Csáki). Legensteinovi so uspešno igral tudi tenis. Ta šport je proslavil sina Lacija, ki je bil rojen v Čakovcu (1926).

Laci Legenstein je bil med drugim član avstrijske Davis Cup reprezentance, velik uspeh pa je dosegel, ko mu je leta 1959 uspel preboj v osmino finala pariškega Roland Garossa. Na Wimbledonu je nastopil kar nekajkrat in se v mešanih dvojicah prebil celo v polfinale. Nastopil je tudi na turnirju US Open in bil zmagovalec slovitega Rogers Cupa (Canadian Open), ki velja za Wimbledonom za enega najstarejših teniških turnirjev na svetu. Tako Lili kot Laci živita še danes. Ob tem je prav zanimivo videti, kako lahko ena, bomo rekli majhna družina prispeva toliko k neki skupnosti. In ne zgolj v eni državi, ampak v danes treh ali celo štiri, če upoštevamo, da živi g. Legenstein v Nemčiji. Pa bi rekli, da to sploh ni pomembno, saj se za dobre vedno najde prostor.

Pomemben je neki proaktivni pristop in ne zgolj čakanje, kar bo, pa bo. Vsak posameznik lahko s svojim manjšim ali večjim prispevkom doda tej družbi kamenček, da postane boljša. Tukaj velja še enkrat parafrazirati tisto Kennedyjevo, ki pravi, da ne glejte, kaj bo skupnost naredila za vas, ampak kaj lahko vi naredite za skupnost.