Kolumna Mateja Fišerja: Leica za milijon

Prav vesel sem, da je nagrado za novinarsko fotografijo prejel Delov reporter Blaž Samec. Dandanes, ko je vizualni pričevalec ali »reporter« že vsak, ki ima telefon, je pomembno, da z nagradami opozorimo na tiste, ki to delo opravljajo poklicno in profesionalno. Poklic fotoreporterja je bil vedno nekako v senci ali bolje povedano, reporterji so nekaj samoumevnega, so kot mestni kandelabri. Na njih smo navajeni in opazimo jih šele tedaj, ko ne svetijo. Samoumevno je, da je ob dogodku slika. Ko se zgodi kaj katastrofalnega, nenapovedanega, presenečenje, pričakujemo, da je bil reporter tam že pred dogodkom in posnel zgodbo, ki jo želimo videti.

Branje je napornejše kot gledanje fotografije, slike, podobe. Le redko kdo si predstavlja, kaj vse je treba prestati, da postaneš dober novinarski fotograf. Ne gre zgolj za štancanje slik za album, na katerih se mora videti čim več oseb, ampak za nekaj več, bolje povedano, nekaj drugega kot beleženje vsakdana. Vendar je gledati in razumeti sliko, tudi cenzurirati jo, dokaj zahtevno opravilo. Interpretacija ima lahko veliko več pomenskih ravni in tudi pravno je težje obraniti interpretacijo slike. Pravniki so pri besedilu še kolikor toliko suvereni, pri sliki pa veliko bolj zadržani, razen ko gre za prizore, ki so eksplicitno nasilni ali pornografski.

Zadnji primer v Srbiji, ko je politični tednik Nin na naslovnici objavil fotografijo, ki je bila posneta na sejmu oborožitve in na kateri je predsednik Vučić, v katerega je namerjena ostrostrelska puška, je pripeljal do tega, da so natisnili še eno različico iste številke s prazno naslovnico. Mnogi, vključno s predsednico vlade, so se spraševali o pomenu in sporočilnosti prvotne naslovnice. Če je naslovnica tisti del časopisa, ki sporoča o njegovi vsebini in ga hkrati prodaja, je bila ta za nekatere korak predaleč. Ko bi tovrstno fotografijo objavili pri nas, verjetno ne bi imela kakega večjega odmeva. V srbskem družbenem ozračju pa je zadeva zelo hitro dobila drugačen pomen. Vsekakor je naslovnica šla skozi uredniško sito, javnost pa je zaznala sporočijo, ki je lastnike, švicarsko medijsko skupino Ringier Axel Springer Media, pripeljalo do javnega opravičila in umika naslovnice.

V Srbiji tovrstna sporočila gledajo nekoliko drugače, predvsem zaradi zgodovinskega konteksta. Umor voditeljev ima v Srbiji dolgo zgodovino in ti umori so velikokrat spremenili tok življenja celotne države. Lahko bi rekli, da je v Srbiji umor ali izdaja voditelja prej pravilo kot izjema. Pa naj gre za kosovsko bitko, umore Obrenovića, Karađorđevića, streljanje v skupščini stare Jugoslavije, tudi umor Ferdinanda v Sarajevu si lastijo, umor politično potencialno nevarnega Stamboliča in do na časovni premici ne tako oddaljen umor premierja Zorana Đinđića.

To okolje je za vsak najmanjši namig o umoru voditelja izjemno občutljivo. Toliko o moči podobe in posledicah njene sporočilnosti danes. Ne zgolj fotografija, ampak njena interpretacija v nekem kontekstu, okolju, času ima svojo vrednost. Veliko je fotografij, ki so se izjemno globoko vtisnile v zavest bralcev. Tudi takih, ki so sprožile cele revolucije. Vedno so zadaj reporterji s svojimi kamerami. Vloga reporterjev je v zgodovini medijev izjemna, še posebno tistih, ki jim je uspelo predstaviti zgodbe, do katerih slehernik nima dostopa ali je ne more zaznati. Čeprav gledajo samo z enim očesom, velikokrat odprejo oči množicam, ki ne želijo videti, kam se giblje današnji svet. Henri Cartier-Bresson, eden najlegendarnejših odpiralcev oči, je dejal, da je ključni element uspeha dobrega reporterja postati neviden. Prav on je slovel po uporabi majhnega aparata leica in enega objektiva, s katerim se je lahko stopil z množico in postal neviden. Del skupnosti, ki jo je fotografiral. Pred kratkim je v hotelu Bristol na Dunaju potekala avkcija starih in redkih fotoaparatov. Najdražje so prodali leico MP-2, za katero je bil nekdo pripravljen plačati 1,02 milijona evrov. Verjetno tudi zaradi tega, ker je na toliko ocenil vrednost odpiranja oči.