Kolumna Mateja Fišerja: Leteče ribe in prleška tünka

V teh dneh Dunaj spet odseva v podobah sončnejše strani Alp. Ne glede na aktualno situacijo, ki nam jo kaže semafor, se tudi nekdanja prestolnica ponovno zaveda, da ni vse zlato, kar je na senčni strani Alp. Tako so se zvrstili nekateri dogodki, ko se pokaže širokogrudnost nekdanjega cesarstva, ki se mu, pošteno povedano, še vedno kolca po časih, ko je polovica Evrope delala za njih.

Zanimiv je podatek, da je v starih dobrih časih za Avstro-Ogrsko rudnik živega srebra v Idriji prinesel slabih deset odstotkov sredstev v proračun monarhije. To je red velikosti, ki si ga dandanes ne moremo predstavljati. Si predstavljate širino nasmeha aktualnega ministra za finance, če bi v današnji Sloveniji obstajalo podjetje, ki bi prineslo toliko denarja v državni žakelj. Lahko rečemo, da nam vsem drugim sploh ne bi bilo treba delati. Vendar časi živega srebra so žal minili in danes smo, kjer smo. Je pa res, da se velikost nekega mesta ali, če želimo, naroda kaže tudi v odprtosti, sprejemanju tistega, kar ga lahko bogati. Pod velikim vprašajem je bil eden najpomembnejših sejmov sodobne umetnosti Viannacontmporary, ki že sodi v prvo ligo tovrstnih prireditev v Evropi.

Po velikem trpljenju tako organizatorjev kot razstavljavcev zaradi negotovosti, ali bo ali ne bo, se je vseeno zgodil. Kot pravijo sodelujoči, je letošnje leto, čeprav okrnjeno, vseeno zelo uspešno, saj so kot kaže tudi kupci komaj čakali, da jih po mesecih zaprtja spustijo na market. Marsikaterega skeptika je tako letošnji sejem presenetil in posla je baje več, kot se je pričakovalo. To je vsekakor dober znak tudi za slovensko kulturo, saj so finančne injekcije, ki prihajajo s trga, vedno več kot dobrodošle. Letos je bilo na sejmu od naših opaziti stalnico galerijo P74 in galerijo Ravnikar. Na drugem koncu mesta pa sta potekali dve otvoritvi slovenskih ustvarjalcev. V kulturnem centru Alte Schmiede je odpiral severozahodnim Slovencem zelo dobro znan Robert Jurak.

Lokacija Alte Schmiede, ki je, kot pove tudi ime, nekdanja kovačnica, in sicer ena najznamenitejših v najstarejšem delu Dunaja, je za Juraka, kot bi ga vrnil v njegovo gnezdo. Jurakova dela, ki temeljijo na bazičnih kovaških in »švasarskih« znanjih, ki so nadgrajena z umetnikovo imaginacijo, v stari kovačnici, ki je popolnoma ohranjena in spremenjena v kulturni center, delujejo niti ne kot skulpture, ki so postavljene obiskovalcem na ogled, ampak kot neločljiv del ambienta, kot bi bile v njem od nekdaj. Nastale prav na tej lokaciji. Tako so prostor in dela neločljiva celota, obenem pa gledalcu vzbujajo imaginacijo in vprašanje, na čem je bil stari kovač, da mu po prostoru, kamor so hodili vitezi po svoje meče, naenkrat poletijo ribe. Na drugi dunajski lokaciji pa se je v galeriji Bahoe Books predstavil akademski slikar Uroš Potočnik, z izseki iz opusov zaščitena slovenska hrana, Disfocus in drugi. On opozarja na svet, ki ga gledamo vsak dan, vendar ga je treba ponovno odkriti, ga znati pogledati. Tukaj lahko zatrdimo, da je šlo za še eno izjemno predstavitev slovenske kulture na Dunaju, prav Bahoe Books, ki spada med progresivnejše založbe v mestu, pa je poskrbela za izdajo katalogov obeh umetnikov. Bahoe Books slovi po izdaji knjig, ki so neke vrste mešanica klasičnih knjig in stripov in vidijo veliko čez meje Avstrije. Pri njih na primer izhajajo tudi Meksikajnarji Smiljaniča in Pušavca, izdali pa so tudi strip-knjigo o Almi Karlin.

Razstavi Potočnika in Juraka sta prvi iz serije šestih načrtovanih, kjer se bodo na dunajski sceni predstavili slovenski umetniki. Na čelu ideje in generator te predstavitve je Walter Famler, generalni sekretar kulturnega centra Alte Schmiede, sodelujejo pa tudi občine, od koder prihajajo umetniki. Tako so prvo predstavitev podprle občina Križevci pri Ljutomeru, Lendava in Ljutomer, vse skupaj pa poteka tudi pod pokroviteljstvom Veleposlaništva Republike Slovenije na Dunaju in projekta sosedski dialog Slovenija – Avstrija. Kultura in dialog sta ključna elementa, ki lahko podreta meje tudi tam, kjer so nekoč bile, in so ostale mogoče tudi po tem, ko smo jih fizično odstranili. Zdaj v tem času se šele zavedamo, kako pomembno je, da se pogovarjamo ne glede na to, da imamo včasih na isto stvar različne poglede in različna stališča. Prav zaradi tega so pomembni tudi mediji. Mediji, ki omogočajo, da se sliši glas, tudi ko je drugačen od pričakovanega, tudi tisti, ki prinese drugačni pogled o vajenega. Ko izginejo mediji, izgine komunikacija in ostanemo v mentalnem lockdownu. Šele zdaj, ko smo enkrat to vajo že poizkusili, se zavedamo, kaj to pomeni, kaj pomeni, ko ostaneš brez drugačnega mnenja ali drugačnega pogleda. Krik, ki ne odmeva, ne obstaja. Ko ga zaslišimo, dopuščamo tudi možnost drugačnega mnenja. Šele tako lahko prleška tünka in ribe poletijo. Tudi po Evropi.