Kolumna Mateja Fišerja: Logarjeva pot

Anže Logar je predsedniku SDS poslal odstopno izjavo. Res je, da je marsikomu predvsem v stranki že dolgo jasno, kam pelje pot, katere temeljni kamen je bil postavljen ob uspehu pri kandidaturi na predsedniških volitvah. Na volitvah sicer ni zmagal, je pa pokazal potencial, da bi mogoče lahko bil nekdo, ki bi presegel strankarski okvir.

SDS je sicer štabna stranka slovenske politike, v bistvu najuspešnejša politična stranka v samostojni Sloveniji, in če štejemo od 1992, vodi SD s 190:107 izvoljenih poslancev, vendar je že leta ujeta v okvirček, izven katerega ne more seči. Pri nas velja neko nepisano pravilo, da za lastni uspeh levim ni treba narediti nič, ker jim desni naredijo vse, in obratno, če želijo desni prevzeti oblast, bolje, da ne počnejo nič, saj za njih vse oddelajo nasprotniki. Taktično glasovanje je naš nacionalni šport.

Politični marketing je svojevrstna kategorija, ki ga nekateri primerjajo s prodajo pralnega praška, vendar je tudi tukaj vredno upoštevati misel Vlada Miheljaka, ki je ob tovrstnih primerjavah dejal, da pač pralni prašek nikoli ni bil v partiji, ali po Akabi ben Mahalalelu: »Vedi, od kod prihajaš in kam greš ter komu boš odgovarjal in polagal račune …« Na našem političnem parketu se nekatere stvari in trditve dokaj hitro pozabijo.

Ko je garnitura v začetku države dolga leta zagovarjala dejstvo, da je treba stare parkirati in je na primer Janez Janša z 32 leti opravljal delo ministra za obrambo in Zoran Thaler s 33 leti delo zunanjega ministra, se je do danes paradigma obrnila, tako da je celo zaželeno podpirati kontinuiteto in nikakor nasesti novim obrazom. Kot tista, da je najprej treba pojesti stari kruh, in se potem zaciklaš v krog, ko vedno ješ stari kruh, ker je stari kruh vedno star, sveži kruh pa je jutri tudi že star.

Zoran Thaler leta 2010. FOTO: Vukelič Ljubo

Res je, da je mnogo tistih, ki so prišli od nikoder, svojo kariero zelo hitro zaključilo, ker se pač tudi politika uči od vajenca naprej. Kontinuiteta naenkrat ne sprejema tako imenovanih novih, sploh pa ne, da bi jim omogočila vloge, ne da bi jih imela na uzdah. In tako se je verjetno Logar odločil, da se sname s ketne, da ne bo čakal, da postane stari kruh, ampak se gre preštet že sedaj.

Vsekakor pri tem ne bo mogel uiti lastni preteklosti, kar pa verjetno niti ni nujno, ima pa mogoče kar nekaj prostora, kot bi rekel Wayne Gretzky, da zadrsa v prostor, v katerega bo pak šele prišel. Na eni strani ima vse zakramente stranke, ki ga je vzgojila, petindvajsetletne izkušnje vajenca, na drugi strani pa ni politična neznanka in je dokaj sveži obraz desno od centra.

Če kje, je prav v tem polju največ prostora, ker kot je videti, kmetje ne zaupajo ljudski stranki in NSi ne pobira glasov v svojem naravnem habitatu. Ko temu prištejemo še del fluidnega volilnega telesa na sredini, se zadeva lahko sestavi, ali kot bi dejal Ivan Oman, legenda kmečke politike: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo!« S prihodom Logarjeve stranke se zna zgoditi, da se bodo karte ne desni premešale, posebej če bo kot nekoč Drnovšek znal povezati različne interese tokrat sodobne konservativne misli. V nasprotnem pa bo samo še en golobček, ki je šel prehitro iz gnezda in si je polomil krila.

Ampak ne pozabimo, če želi politik na desni prevzeti oblast, mu ni treba veliko narediti, ker zanj vse naredijo tisti na levi. In obratno.