Kolumna Mateja Fišerja: Lovec na ...
Pred kratkim se je v Splitu oziroma na družbenih omrežjih vnela razprava, ali je trenirka primerna obleka za v šolo. Na eni od srednjih šol v Splitu je ravnatelj poslal učenko k pedagogu, ker je v šolo prišla v trenirki. Tisti za in tisti proti so se s polnimi jadri zagnali drugi proti drugim in argumentirali, zakaj so za ali proti. Skratka, današnja modna industrija sledi ali postavlja trende, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj zaželeno. Za to tu in tam uporabijo tudi zvezdnike in tiste, ki jim sledi mularija. V urbanih središčih so ti trendi nekoliko bolj prisotni kot na podeželju, v velikih mestih pa je kreiranje komercialnega okusa ena ključnih nalog sodobnega marketinga.
Vsak kmet ve, kako se obleče, ko gre k zdravniku in v cerkev. Ker ko izgubimo občutek za pravo mero, nastopijo lovci.
Velika mesta postavijo trende in sledijo jim manjša, tem pa vas. Koncentracija prebivalstva na kvadratni kilometer in kupna moč sta ključnega pomena za postavljanje trgovin ali oglaševanje. Če so bile nekoč naše nakupovalno-izletniške destinacije Trst, Celovec in Gradec, je danes že skoraj vseeno, ali ste v središču Rima, Milana ali Dunaja. V središču vseh teh mest boste naleteli na iste blagovne znamke, ki so globalne in jim je uspelo izbrisati lokalne specifike, ki so jih nekoč ta mesta imela. Zaželene blagovne znamke ustvarjajo vtis, da je tisti, ki jih poseduje, v trendu, je tisti, ki je družbeno sprejemljiv, in je tisti, ki mu velja slediti. V današnji družbi je veliko ljudi, ki sledijo, zgolj in samo to. Dan in noč, zavedajoč se ali ne, jim mineta v raziskovanju tega, kaj je treba narediti, kako se odeti in čemu slediti, da si v trendu. Ljudje so, kot kaže, ustrojeni tako, da so vodljivi in se pustijo voditi. Naj bo to politično ali komercialno. Nekatere družbe so na to temo nekoliko bolj kompaktne, nekatere pa razpršene. Kaj vse lahko počneš z ljudstvom, smo videli v covidni krizi.
Lahko omejiš gibanje do meja občine, lahko prepoveš uživanje rogljičkov v javnosti, ljudi lahko prepričaš, da nosijo maske, in tako naprej. Ključni so argumenti, ključno je to, kar naj bi bilo družbeno sprejemljivo in primerno, gre pa tudi nekoliko bolj na silo. Če so nekoč bile borolete obuvalo, ki so jih delili v brigadi in jih živ človek ne bi obul drugje kot pod prho ali v morju, polnem ježev, so danes prav tovrstna obuvala skoraj nekaj najboljšega, kar lahko izumi ustvarjalno oblikovanje tudi pri največjih svetovnih znamkah. In ljudje brez kakšnega sramu zakorakajo v teh obuvalih, ki jim v najboljšem primeru dodajo bele nogavice in trenirko, tudi v mesto. Ka-ta-stro-fa. Temu se je nekoč reklo »bosanska« moda, danes »mainstream«. Na argument, da to pač ne sodi v mesto, dobiš od kakšnega modnega mačka hitro odgovor, da tovrstni kosi obleke lahko stanejo tudi tisoč evrov in več. Če na tem mestu spustimo in popustimo, bomo naenkrat imeli pilota v letalu v belih štumfih in japonkah, hotelsko osebje v belih spodnjih majicah, policijo v maksi tangah in tako naprej … Za nekatere priložnosti in kraje se pač ve oziroma bi se moralo vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Vsak kmet ve, kako se obleče, ko gre k zdravniku in v cerkev. Ker ko izgubimo občutek za pravo mero, nastopijo lovci. Lovci na trende, lovci na glave. Tisti, ki želijo dajati videz, da so in, da so pomembni, tudi na račun tega, da izgubijo stik z realnostjo in pozabijo, kaj je prav in kaj narobe. Eden takih je pred dnevi v Beogradu streljal. V šoli. Ubil je osem sošolcev in varnostnika. Bil je dovolj star, da je znal streljati, vendar premlad, da bi razumel, kaj je prav in kaj narobe. Skratka, trenirke, borolete in beli štumfi ne sodijo v šolo.
