Kolumna Mateja Fišerja: Maribor – Mura

Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! To zapiše Prešeren v Zdravljici, katere sedma kitica je tudi naša himna. Po nekaterih mnenjih naj bi nastala po navdihu francoske trojke liberté, égalité, fraternité, svoboda, enakost, bratstvo. Končno je najpomembnejša novica dneva, da se danes igra zadnji krog državnega nogometnega prvenstva. Mura in Maribor bosta v medsebojnem dvoboju odločila, kdo bo kot najboljši dvignil pokal za to sezono. Lahko bi rekli, da gre za enega tistih dni, ki resnično pripadajo ljudstvu. Ker je nogomet več kot igra, ker je navijanje za svoj klub več kot ogled še ene tekme. Pri tem nihče ne pričakuje nepristranskosti, nihče objektivnosti. Vsaj do zadnjega sodnikovega piska. Prav v tem je čar te igre. Lahko smo pristranski, lahko smo vsak na svoji strani in goreče podpiramo naše. Vendar ko sodnik odpiska konec, sežemo v roko tako poražencu kot zmagovalcu. Za prvenstvo, kot je letošnje, in šport nasploh ni boljšega razpleta, kot ko se o zmagovalcu odloča na koncu in med tistima tekmecema, ki sta oba kandidata za zmago. Dramaturgija, ki je ni moč predvideti, lahko si jo samo želimo. Takšen razplet je tisto, kar lahko ljudje in nogometni navdušenci dobijo samo v sanjah. Igra, kot je nogomet z vsemi svojimi odtenki, resnično posnema vsakdan. Zgodi se lahko vse. Prav vse. Favoriti na papirju sicer nekaj štejejo, vendar zgolj takrat, ko svojo superiornost dokažejo na igrišču. In tako smo prav v Murski Soboti na kopališču velikokrat poslušali glasne nasvete Murinih trenerjev, ki so na stadionu tik ob kopališču usmerjali igralce na treningu. Kopališče in nogometni stadion sta tako rekoč na isti parceli. Gostilna na stadionu je nekaj časa stregla tako tistim, ki so gledali Murine treninge, čez okno na drugi steni pa kopalcem kopališča. Na kopališče se je pač hodilo. Vsi, od starih do mladih. Ko si enkrat odplaval tiste tri delfinčke, si dobil potrdilo, da lahko greš na kopališče. Tudi sam. Brisačo čez ramo, ključ okoli vratu in sezonska za kopalke. Ljudje so se na kopališču naučili plavati. Bili so v stiku z vodo. Čez ograjo so lahko gledali tudi trening. Včasih tudi tekmo. Naučili so se skakati s stolpa ali tudi s stolpa na odbijalno desko in potem v vodo. Najbolj tipična pa je bila lovljenje na kotih. Ne vem, ali je lovljenje na kotih bazena prisotno tudi drugje, ampak pri nas je to bila obvezna kopališka dejavnost. Združuje skoke, plavanje, tek, izmikanje in neko taktično predvidevanje, kaj se bo zgodilo. Šport vode in kopna. Imeti moraš bazen z vsaj enim kotom. Razširjena različica je bila na dveh kotih bazena. Bila so pravila, vendar nikjer zapisana. Pravil in obnašanja si se lahko naučil zgolj na kopališču, starejši so učili mlajše in tako je šla stvar naprej. Dandanes se prav vidi, kdo se nikoli ni lovil na kotih. Najprej se vidi, da nima odnosa do vode, potem pa se vidi, da ne razume nepisanih pravil. Ni potrebno, da so vsa pravila zapisana. Za nekatere stvari se pač ve, kaj je prav in kaj ni prav. Kaj se spodobi in kaj se ne spodobi. V nasprotnem postanemo roboti, ki izvajajo pravila. V času mladinskih delovnih akcij so na kopališče pripeljali brigadirje. Šest avtobusov mladine iz cele Juge je prišlo na kopališče in voda je v slabi uri spremenila svojo barvo. Nekateri so bili plavalci, nekateri neplavalci. Takrat si lahko videl, da obstajajo tudi ljudje, ki vodo pojmujejo drugače. Bolje povedano, da obstajajo ljudje, ki so mogoče prvič na kopališču. Od strahu, skeptike do navdušenja. In tudi to se nam je zdelo na neki način normalno. Šest avtobusov brigadirjev je bilo tudi del tega kopališča. Enaki, čeprav od drugod. Gradili so Goričko. Gradili so vodovod na Goričkem. Ljudje na Goričkem bodo imeli zaradi njih vodo. Do tedaj je niso imeli. Nekateri je nimajo še danes, ko se spet govori o vodovodu na Goričkem. Danes to zveni kot znanstvena fantastika. Predvsem za gradbena podjetja. Dobiti šest avtobusov delavcev, da bodo zate nekaj gradili. Za hrano, pijačo, druženje in nekaj obiskov kopališča. Ker je šlo za nekaj več kot zgolj za gradbeni projekt. Ljudje so dobili vodo. Ljudje so dobili odnos do vode. Tako kot pri nogometu. Gre za več kot za igro. Danes gre za neštete ure, ki so jih na igriščih prebile generacije igralcev, trenerjev, vzdrževalcev, ljudi, ki so s prostovoljnim delom pomagali pri gradnji stadionov in gledalcev. Z istim ciljem igrati in uživati v igri. Igrati in navijati. Tudi to je zaključeni krog. Ko manjka eden od členov, igra nima smisla. Vse to je ena igra, ki ima sicer pisana pravila, vendar tista, ki so povezana s pripadnostjo, niso napisana. Veseli smo, ko zmagajo naši, vendar je pravi užitek v igri. Ko vsi delimo isto žogo, ko smo vsi deležni istega užitka igre. Zaradi tega je to tisti najpomembnejši šport za vse in vsakogar. In pred kratkim smo bili priča, kaj se zgodi, ko želi nekdo privatizirati to igro. In pravkar smo priča, da želi nekdo privatizirati vodo. Žoga je ena in voda je ena. Tudi zaradi tega gre na današnji tekmi med Muro in Mariborom za več kot zgolj za nogomet. Gre za ljudi.