Kolumna Mateja Fišerja: Maškarada v Murski Soboti

Referenca v popularni kulturi je tisto, ko zasledimo kakšno resno ali prekleto resno stvar, ki je citirana ali uporabljena v pop žanru ali uporabljena v nekem drugačnem, lažjem kontekstu. Najbolj enostaven primer bi bil uporaba Einsteinove E = mc2 za ime čokolade. Tako naredimo neko povezavo med dvema, včasih tudi nasprotnima si svetovoma. Kaj je prav in kaj ne, je v veliko primerih stvar zornega kota opazovalca. Znana je tista, da ko so med vojno nacisti vdrli v atelje Pabla Picassa in tam zagledali Guernico ter ga vprašali, ali je to naredil on, jim je Picasso hladnokrvno odgovoril, »ne, to ste naredili vi«. Nekateri pač želijo vedno ugajati oblastem, nekateri pa se držijo svojih načel ne glede na sistem, ki trenutno vlada. Včasih film oponaša življenje, drugič spet življenje oponaša film. Ko se referenca v popularni kulturi vrne kot bumerang v »realno življenje«, so lahko stvari še posebno pestre. Za nekatere je najpomembnejše opravilo v življenju zaznavanje, kam piha veter in kako se prilagoditi novim razmeram. Vendar je večini skupno to, da pravo revolucijo vedno zamudijo. Obstajajo tudi taki, ki duh časa enostavno razumejo in so hkrati znanilci ali celo ustvarjalci novih, drugačnih časov ali sprememb. Ko je Boštjan Hladnik leta 1971 prikazal svoj film Maškarada, je bil to prvi slovenski film, ki je bil cenzuriran. Zaradi eksplicitnih erotičnih prizorov. Maškarada je bila več kot zgolj erotični ali pornografski poskus tedanje jugoslovanske kinematografije. Razumeti je treba, da je bila posneta pred znamenitimi svetovnimi standardi Emmanuelle s Sylvio Kristel, Globokim grlom z Lindo Lovelace in Zadnjim tangom v Parizu z Marlonom Brandom in Mario Schneider. Maškarade v svoji integralni verziji svet takrat ni videl, saj je prvo javno predvajanje v integralni verziji doživela šele dobrih deset let po nastanku, leta 1982. Kot pravi Marcel Štefančič, bi Maškarada, če bi prišla tedaj ven v integralni verziji, postala svetovni citat, temeljni film svetovne kinematografije, vendar je bila tudi leta 1982, ko je prišla ven v svoji integralni verziji, pred svojim časom. V zadnjem župnijskem listu stolne župnije sv. Nikolaja v Murski Soboti je soboški župnik Goran Kuhar objavil vest, ki jo redko srečamo v medijih. Bralce je opozoril na krivico, ki se mu dogaja in je povezana tudi z njegovim zasebnim življenjem. Ena od vernic iz prve vrste je prestopila mejo dobrega okusa in lepega obnašanja. Še več, iz objave lahko sklepamo, da je gospodu naredila celo štalo. Tako pravi: »OBVESTILO ŽUPNIKA – že nekaj časa po Murski Soboti krožijo različne govorice o meni, širi jih gospa iz naše župnije, ki me že nekaj časa zalezuje. V teh govoricah, poročena gospa in babica, zatrjuje, da ima z mano poseben odnos, da bo živela z menoj in da bom zaradi tega pustil duhovništvo. Poleg tega je sovražno nastrojena do vsake ženske, s katero se pogovarjam, in jih potem ustrahuje. Zaradi teh dogodkov sporočam in zagotavljam: s to gospo nimam nobenih odnosov, zaradi te gospe nikoli ne bom zapustil duhovništva, še manj pa, da bi s to gospo živel. Vse njene govorice so laži, ki so plod pokvarjene in bolne domišljije. Prosim Vas, da jim ne nasedate! Vaš župnik Goran.« Na vse skupaj se je odzval tudi soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki je zapisal: »Župnik stolne župnije Goran Kuhar je javno spregovoril o težavnostih s starejšo gospo, ki se je vanj zaljubila. S tem je izpričal svojo veliko poštenost ter spoštovanje do duhovništva. Njegov način komuniciranja z javnostjo je povsem nov in ohrabrujoč ne samo za duhovnike, temveč tudi za druge ljudi, ki imajo takšne in podobne težavnosti. V skrajnih primerih ne gre drugače. Ko odpovedo pravna sredstva ter se pokaže nemoč policije, da bi zaščitila žrtev, je prav, da žrtev sama spregovori o svoji stiski tudi pred kamerami. To med ljudmi prebuja odgovornost do spoštovanja nedotakljivosti in dostojanstva vsake človeške osebe. Bolje je spregovoriti prej kot takrat, ko je že prepozno. To velja tudi v primeru spolnih zlorab. Dobro je, da javnost vidi, s čim vse se morajo ukvarjati duhovniki, kakšne duševne napore morajo tudi oni prenašati zaradi nadlegovanj in groženj. Čestitke župniku Goranu za pogum. Kar pa se tiče magije in drugih podobnih bedarij, tudi jaz javno povem, da pogosto obhodim vso škofijo, nad katero izrekam Božji blagoslov. Ni hudobije na tem svetu, ki bi bila močnejša od tega blagoslova. Če je Gospod z nami, kdo je lahko zoper nas? Nihče!« Potrditev, da se revolucije nikoli ne končajo, in isto velja za seksualno revolucijo, lahko najdem v dejstvu, da je gospa, ki je za svojo tarčo vzela soboškega župnika, ena od igralk iz Hladnikove Maškarade. »Filma, kot pravi Marcel Štefančič, ki ga danes ne bi mogli posneti.« Vse to in še več pa se lahko pripeti, ko začne življenje posnemati film. Upajmo le, da se bo tudi ta skok popularne kulture v »realnost« ugodno razpletel, kajti če je Gospod z nami, kdo je lahko zoper nas? Nihče!