Kolumna Mateja Fišerja: Matematičarke

Pri nekaterih je najpomembnejši argument za vpis na pravno fakulteto predpostavka, da tam ni matematike. Matematika je ena od ved, ki marsikomu povzroča nemalo težav in se je želi v velikem loku izogniti. Pač, če ni treba, sam ne rineš v težave. Ne glede na sposobnost dojemanja enačb na papirju je prav matematika tista, ki je v vsakdanjem življenju prisotna na različnih ravneh.


Matematičarke imenujemo tiste osebe, ki gredo v neko igro ali tudi odnos, tudi emocionalno zvezo z neko svojo kalkulacijo. Ko v kakšni imenitni restavraciji ali na prireditvi zagledamo dobro situiranega starejšega moškega in mlado damo, se marsikdo vpraša, ali si ni mogla najti česa boljšega. Vsaki pravi matematičarki je takoj jasno, da ne. Kalkulacija je verjetno pokazala, da je prav ta tisti, pri katerem se pod črto dobi največ.

Tako kot pri vsem drugem gre pač za relacijo, kjer prispeva vsak tisto, kar ima. Takšno je življenje. Nekaj težav se pojavi le tedaj, ko se kalkulacija ne izide. In tudi to je pač del te igre. Velikokrat smo priča slabi volji, ko se kulturniki in umetniki postavljajo nasproti državi, ker ne morejo preživeti. To pa je dejanska posledica prejšnjega sistema, ki ni razvil segmenta pravih matematičark. Res je, da so umetniki v prejšnjem sistemu živeli bolje, ker je bilo veliko družbenih podjetij, ki so kupovala umetnine in podpirala umetniško produkcijo. Vendar je bilo tudi tukaj nekaj umetnega, nezdravega, ker so tovrstni trg v veliki meri določali umetnostni kritiki in zgodovinarji, ki so na eni strani skrbeli za zbirke, na drugi pa postavljali kriterije kakovosti.

Direktorji so imeli moč in denar in tudi kakšna torba Birkin za drugo, tretjo ženo ali ljubico se je lahko znašla med osnovnimi sredstvi družbe, ampak to je bilo tudi vse. Ko je direktor umrl ali odšel, so z njim odšle tudi te dame, in prišel je novi direktor, ki je spet imel moč kupiti kakšno sliko za zbirko ali birkinico. V pravem kapitalizmu je drugače. Tako nekoč kot tudi danes so bile matematičarke izjemno pomemben segment gospodarstva. Žene, hčerke, snahe in ljubice industrialcev, velikih privatnikov, vdove po gradbincih in osebne sekretarke bančnikov so najbolj likviden del družbe.

One so tiste, ki opremljajo nova stanovanja, vikende, najdejo lokacije za dopust, kupujejo umetnine in skupaj z arhitekti gradijo nove domove, izbirajo menije za pogostitve in naročajo kamione šampanjcev. One so glasnice boljšega življenja. Boljše življenje je to, za čemer se vsi pehamo. Še pred latinskoameriškim in turškim obdobjem je v Jugi obstajala nadaljevanka Bolji život. Izjemno gledana, saj se je ukvarjala s težavami, ki jih ima vsaka povprečna familija.

Marko Nikolič je bil tisti, ki je igral glavo familije Popadić in je bil strelovod za vse težave v družini. V realnem življenju se je prav Nikolić znašel v neprijetni situaciji, ko se je nekdo drug boril za svoje boljše življenje. Borivoje Jelić se je v začetku osemdesetih odločil, da ugrabi Jatovo letalo na progi Titograd– Beograd. To je tudi storil in za talce vzel sto potnikov. Drama je hotela, da so bili na letalu tudi igralci, nogometaši, vojni veterani in drugi. Skratka vsi, ki so bili v tedanji državi pomembni za delovanje sistema. To je bil njegov protest, ker mu oblasti niso želele izdati potnega lista. Baje zaradi njegove preteklosti, ker je med drugim v svojih kartotekah že imel prestajanje zaporne kazni v Nemčiji.

Prav tam se srečal s pripadniki skupine Baader – Meinhof in prevzel njihov način boja proti sistemu, ugrabitev letala. Skupino sta ustanovila Andreas Baader in Gudrun Ensslin, prapravnukinja slovitega nemškega filozofa Hegla. Ulrike Meinhof, novinarka, se je skupini pridružila po protestih ob obisku iranskega šaha v Nemčiji, predvsem zaradi brutalnega odziva oblasti proti protestnikom. Skratka, v Nemčiji, kjer so še čutili posledice napačnih političnih odločitev in posledično druge vojne, se je pojavila ekipa, ki se je z najbolj radikalnimi sredstvi uprla kapitalizmu in ohranjanju elit na vodilnih mestih v državi.

Baader Meinhof veljajo za najradikalnejšo teroristično skupino, ki se je po drugi vojni pojavila v Nemčiji, saj so za dosego svojih ciljev tudi ubijali. Kapitaliste in oblastnike so primerjali s prašiči, ki jih prav tako ubijamo. Evo, pa smo že danes. Tudi danes smo priča formiranju skupin, ki kažejo ubijanje prašičev, skupin, ki se borijo proti rigidnim sistemom, proti reprodukciji elit, skupin, ki željo zagotovili planetu boljše in pravičnejše življenje. Ko gledamo proteste v Barceloni, plastiko v ribah, pozive k ekološki ozaveščenosti in drugih aktivističnih manevrih, se lahko vprašamo, ali ni energija usmerjena v smer, da bo spet nekomu prebilo plafon in se bo za doseganje svojih ciljev in prepoznavnosti začel uporabljati najradikalnejše metode.

Za zdravo družbo je vseeno bolje imeti matematičarke kot teroristke. A ja, še to. Naša soseda v nadstropju je samska, priletna Italijanka. Včeraj je šla v stanovanje z mladim mulatom. Imel je torbo. Takšno, da bi vanjo lahko spravil kalašnikovko, ostalo pa bi še prostora za učbenik matematike. Ne vem, kaj naj si mislim.