Kolumna Mateja Fišerja: McEnroejeva mama
V tem tednu nas je narava ponovno postavila nekoliko na majava tla. Potresi v Turčiji in Siriji so pokazali, kako malo je treba, da se posameznik začne spraševati o malenkostih, ki so ali pa niso pomembne, da greš čez dan. Kaj dejansko je naslovna tema, je v veliki meri odvisno od tega, kdo in od kod gleda. Potres se je pričakoval tudi na proslavi ob kulturnem prazniku. Zastavljalo se je vprašanje, ali bo Svetlana Makarovič naredila škandal ali ne. Gospa je pač še enkrat pokazala, da ne glede na predpotresne napovedi ima neko lastno dostojanstvo in mero za pravo mero ter seveda dovolj inteligence, da letošnjim dobitnikom nagrad ni ukradla šova. S sporočilom na koncu je povedala dovolj, vse.
O krhkosti tega sveta, ki postavlja na naslovnice stvari, ki z enim potresom popolnoma spremenijo seznam prioritet. Ponovno je pomembna kakovost gradnje in ponovno se sprašujemo, kje vse se lahko ponovi potres. In tako se v enem okvirčku naslovnice sprašujemo o tisočih mrtvih, v drugem o pričakovanjih na proslavi, tretjem, kaj jemo in ali pojemo premalo zelenjave, v četrtem pa, ali bo Đoković lahko igral na tem ali onem turnirju. V nekem trenutku so vse teme lahko pomembne, nekaterim bolj nekaterim manj. Čeprav gre za zelo različne stvari, ki so nekaterim ljudem v nekem trenutku bolj, v drugem pa manj pomembne, imajo vse skupaj neko isto osnovo. Vprašanje, ali je ta družba sestavljena tako, da lahko amortizira te ali drugačne odklone, ali pa moramo biti vedno in povsod v nekakšnem boju ali vojni, da se stvari postavijo toliko v normalo, da o njih ne bomo premišljevali. Ob tem je vedno tudi vprašanje, kaj je normalno. Smo sploh kdaj živeli v času, ki je bil normalen? Je možno izmeriti, kaj je normalno stanje, in ga postaviti kot neki standard, po katerem bomo merili odstopanja. Če vzamemo zgolj šport. Vrhunski, tenis. V primerjavi s kulturo je pač tukaj možno stvari nekoliko bolje izmeriti. S številkami.
Tukaj lahko izmerimo, da je Đoković resnično eden najboljših oziroma trenutno najboljši igralec. Njegovi vzponi in padci in predvsem vrnitev na prestol so vredni občudovanja. Fant za vsako žogo laufa sam in ni nasprotnika, ki bi mu kar koli podaril. Za vsako žogo. Vendar ko pogledamo nekoliko širše, stvari več niso tako normalne. Njegov tastari naredi škandal, ki nima nobene povezave s športom. Enake neumnosti so se pojavljaje lansko leto, ko Đokoviću niso pustili igrati v Avstraliji. Ne glede na vse skupaj, ali so napako naredili organizatorji ali igralec, je vrhunsko neumnost ponovno naredila družina, ki je na novinarski konferenci iskala pravico in globalno zaroto. Na novinarski konferenci se pojavi Đokovićeva mama in razlaga o krivici, ki se godi njenemu sinu. Haloo. Človek je številka ena na svetu, in mama govori zanj.
Katastrofa. Ko je bil John McEnroe eden najboljših igralcev na svetu, je veljal tudi za zelo eksplozivnega, kontroverznega, a hkrati zanimivega. Še danes velja za velikega šarmerja. Takrat je polomil kakšen lopar, se sporekel s sodniki in naredil za tisti čas marsikatero neumnost. To takrat ni bilo normalno. Vendar se mogoče spomnite, da bi se na novinarski konferenci po zaključku igre pojavila McEnroejeva mama in govorila v imenu sina, češ da se mu godi krivica? Ni se pojavila, niti Borgova niti Connorsova, in to je normalno. Fant je številka ena na svetu in verjetno bo znal sam odgovarjati za lastna dejanja. Vprašanje je, ali so to bila zgolj romantična leta svetovnega tenisa in celotne družbe ali pa je bila McEenroejeva mama zgolj samo normalna.
