Kolumna Mateja Fišerja: Melania bo predsednica Slovenije

Vse spominja na film Lepe vasi lepo gorijo, kjer je v tunelu obkoljena vojaška enota, sestavljena iz bivšega narkomana, kriminalca, profesorja, avtomehanika, generala in drugih. Ne glede na dejanske razmere doživlja vsak posebej flešbeke iz svojega prejšnjega življenja. Tako so edini povezovalni element te enote njihovi individualni spomini na življenje nekje drugje. Se pravi enoto sestavljajo ljudje, ki nimajo nič skupnega oziroma je edina skupna točka teh posameznikov želja po življenju izven tunela. Ok, pa poenostavimo.


V Sloveniji se kot kaže filmi več ne bodo snemali. V bistvu je poteza dokaj logična, ker je realnost veliko bolj originalna od kakršnega koli scenarija in filma, ki bi si ga lahko zamislili domači knjižni in filmski ustvarjalci. Tako nekako gre brati dejanja, ne besed, današnje enote iz tunela, katere borci so ostali obsojeni zgolj drug na drugega. In tako se raje ukvarjamo z globalno politiko kot s konkretnimi dejanji, ki bi nas popeljala iz tunela. Američani volijo. Do trenutka, ko pišem to besedilo, še niso prešteli glasov. Prav tako ni jasno, kdaj bodo dobili dokončne rezultate.

V bistvu mi je vseeno, saj ne živim v Ameriki. To, kar si bodo izvolili, to bodo imeli. Res je, da gre za velesilo, ki marsikdaj namaka svojo žemljo tudi v moj krožnik. Čeprav so ameriške volitve tisti dogodek, ki ga spremlja veliko posameznikov v želji, da bi čim prej izvedeli več o prihodnjem razvoju sveta, je mogoče ta pogled nekoliko precenjen. Jutri boš spet moral zgodaj vstati in se odpraviti v službo. In če naši prebivalci v teh dneh nekaj ur porabijo na temo, kdo bo ameriški predsednik, ga ni Američana, ki bi ob naših volitvah trepetal. V končni fazi imamo tudi mi predsednika in pričakovali bi, da vsaj zaradi solidarnosti do naših ljudi in medijev tudi kakšen Američan malo trepeta

Vsaj tiste štiri ure, ko se štejejo lističi. Vendar se to ne zgodi, ker morajo Američani zjutraj v službo, njihov sistem je pa naravnan tako, da ne pričakujejo nič. Vedo, da bodo imeli zgolj to, kar si sami zaslužijo. Od države pa pričakujejo, da jim omogoči, da delajo. Naš predsednik ima v primerjavi z njihovim nekoliko drugačno vlogo. Ta je bolj reprezentativna in ni tako operativna. Naš predsednik mora skrbeti, da je država v tujini predstavljena kot poštena, iskrena, olikana, neustrašna, iznajdljiva in radodarna. Tudi pri nas se približujejo predsedniške volitve. Leto dvaindvajset bo v znamenju predsedniških volitev. Aktualni predsednik več ne sme kandidirati, ker je to njegov drugi mandat.

Trenutno na obzorju ni kandidata, za katerega bi lahko dejali, da lahko poveže Slovenijo od severa do juga, vzhoda in zahoda. Ker je pri nas realnost boljša, kot si jo lahko zamislijo filmarji, je edina rešitev Melania Trump. To bi bila za Slovenijo velika tema. Glede na dejstvo, da so bili vsi dosedanji predsedniki bolj ali manj levega političnega profila, velja pogledati, kaj so imeli oni in ima tudi Melania. Ni treba veliko, da ugotovimo, da ima Melania v eni osebi nekatere kvalitete, ki so jih imeli dosedanji predsedniki posamezno.

Na prvem in drugem mestu sta vsekakor dejstvi, da ne govori preveč in ne govori brez zveze. Tretja kvaliteta je, da je prepotovala velik del sveta in je prepoznavna na vseh celinah. Četrta kvaliteta dosedanjih predsednikov pa je, da je lepa. Ima tudi nekatere lastnosti protikandidatov oziroma lastnosti, ki so blizu tako imenovani opoziciji na predsedniških volitvah. Generalno ni bila nikoli v partiji. S tem se že vsaj delu desnega volilnega telesa končno odvali težek kamen od srca. Za dobro polovico volilnega telesa, ki doslej ni imela predstavnika, je najpomembneje, da je ženska. Tudi to je bilo eno protiorožij minulih kampanj. Ameriške konservativne ženske pri njej cenijo dejstvo, da zna strumno stati ob svojem možu, kar koli on počne. Pokazala se je kot povezovalni del družine ne glede na njegove bivše grehe.

Sprejema ga takšnega, kot je, in zna odpuščati. In kar je najpomembnejše, je dejstvo, da je desni in konservativni del naše politike na njuni strani. Ko te lastnosti križamo z nekaterimi podatki iz prejšnjih kampanj, vidimo, da so nekatere volilne enote zelo naklonjene spremembam. Taka je na primer prva volilna enota Kranj, ki je na zadnjih dveh predsedniških volitvah vedno dala prednost izzivalcu pred branilcem. Tudi Pahorju pred Turkom in Šarcu pred Pahorjem, ko je bil izzivalec Šarec. Tam je še Angelca Likovič naredila svoj najboljši rezultat. Se pravi novi obraz v slovenski politiki tudi nekaj šteje. Ona in Žižek sta tako tista, ki ju pozna ves svet tudi izven strokovnih krogov in imata v biografiji zapisano Univerza v Ljubljani. V končni fazi pa bi tudi mojemu prijatelju Aljažu, ki je lani v Sevnici odprl pekarno Kisli pek, privoščil, da njegove izjemne cimerolce v teh hudih časih dobijo zlati posip.

Odpiranje vrat gospodarstvu bi lahko bila posebna tema zapisa. Punca je dokazala, da vidi, koliko je v žaklju, že takrat, ko drugi niti žaklja še ne vidijo. Njen zvezek s telefonskimi pa je sigurno veliko debelejši od Ruplovega. Skratka, lepa, uglajena in šarmantna. Takšno podobo države želimo v svetu. Ali? Komaj čakam tisti večer, ko se bodo Američani tresli in sledili rezultatom, ker so v Sloveniji predsedniške volitve. Pa naj še kdo pri nas pomisli, da bi posnel izmišljen film. Realnost je veliko boljša.