Kolumna Mateja Fišerja: Mesni doručak
Kot trdijo Dalmatinci, se poletje konča s petnajstim avgustom. Veliko Gospo – Marijinim vnebovzetjem. To velja vzeti v ozir, ko se gibljemo po krajih, ki niso del našega vsakdana. Tista neznosna vročina je vsekakor namenjena predvsem turistom. Tistim s kontinenta, ki imajo dovolj potrpljenja, da počakajo na avtocesti tudi kakšno urico ali dve dlje, kot so načrtovali. In ko pridejo na cilj, bi bilo v današnjih časih – ko sta sonce in toplota neprecenljiva in se bosta še dražila – skrajno neracionalno, ko ne bi ujeli vsakega žarka in stopinje, ki je na voljo.
Tako se domačini sredi vrelega dne skrijejo za polkna, pravi turisti pa junaško na plažo. Prva stran na roza, potem rahlo zakurimo še drugo stran, in čez dva obrata imamo barvo, da se hitro skrijemo med škampe. Drugi dan vajo ponovimo in vsi odtenki rdeče so absolvirani. Kar smo plačali, to dobimo, in ni boljšega občutka, ko te pri premiku roke zaskeli pod lopaticami. Napake pač, ki jih ponavljamo iz leta v leto, ker so poletni dopusti ravno toliko oddaljeni, da pozabimo na napake, ki smo jih storili prejšnjič. Sledi klasična »večernja šetnja« in stop v gostilni, kjer je edino vprašanje, koliko kaj stane. Vse, kar je v ponudbi, je domače ali, kot je ob neki priložnosti rekla ena ob obmorskih gostink, »vse je nekje domače«. Tudi v Senegalu je pač nekaj domače. Če si se pripeljal iz Gdanska na Jadran, pa je res vseeno, ali ješ domač lignje s Pelješca ali domače lignje iz Senegala. Klasični dopust, bi rekli.
Letošnje poletje je bilo mogoče atipično po tem, da je sledilo dvema sezonama, ki sta bili okuženi. Mnogi so komaj letos brez slabe vesti odjadrali na svoje klasične destinacije. V koronskih časih so jih zmedli boni in so dopustovali doma, kjer je najlepše. Zdaj ko bonov ni več, pa znova dopustujejo na destinacijah, kjer ni bonov in ni več najlepše. Letošnja sezona je bila atipična še po nečem. Res je, da na dopustu v bistvu nimamo kaj pametnega početi. Zaradi tega si izmišljujemo dejavnosti, s katerimi ubijamo čas. Še posebno če hodimo na iste lokacije in smo preplazil že vse lokalne hribe in obiskali vse lokalne kapelice. Štos letošnje sezone je bilo vsekakor fotografiranje računov. Lokalci so tako poskrbeli za razlog, da se nam zgodi kaj novega. Nažgali so cene, da vidijo, kako je v praksi videti teorija cenovne elastičnosti. In so zadeli. Folk slika račune in jih veselo objavlja na družabnih omrežjih, češ da so za kafe in žemljo plačali ne vem koliko evrov. Mnogi ob tem pozabljajo tistega koronskega junaka, ki se mu je minister privoščljivo muzal, ker je plačal štiristo evrov kazni, ker je v javnosti jedel rogljiček. Za ta denar bi na Jadranu dobil fotko z jastogom in škampi. To vsekakor ni ušlo obmorskim gostincem, ki so v podobni maniri našponali espresso in pico, pa da vidimo, koliko vam nese.
In tako plačujemo nenormalne cene samo zaradi tega, ker je nekdo zaštekal, da lahko folk nategneš, kadar koli želiš. To nekajkrat ponoviš, potem pa se čudiš, da prihajajo zgolj gostje, ki v restavracijah nič ne porabijo, naročajo zgolj vodo in vse stvari kupujejo v trgovini. Bodimo pošteni. Vsi ti, ki se gredo danes nategovalni turizem in s prezirom govorijo o paradajz turistih, so svoje turistično znanje in veliko večino najboljših lokacij pridobili v času turizma mesnega doručka. Ne ponudba, še manj pa servis ne odraža neke ravni, za katero bi lahko rekli, da odraža pošteno ceno. In tako se srečata gostinec z mentaliteto mesnega doručka in paradajz turist. Oba nezadovoljna. Čuden je ta svet.
