Kolumna Mateja Fišerja: Michelin Francija
Pred dnevi je sloviti Michelin objavil novo izdajo vodnika za Francijo. Na ceremoniji so podelili tudi slovite zvezdice, to najbolj prestižno priznanje, ki ga lahko za svoje delo prejmejo kuharji. Michelin Francija je tisti osnovni, najbolj primarni vodnik, tako med vsemi drugimi Michelinovimi vodniki kot tudi širše. Slovita rdeča knjižica je nastala na pobudo isto imenovanega proizvajalca pnevmatik, ki je svojim kupcem želel odpreti novo področje udobja in začel ocenjevati gastronomsko ponudbo na poteh, kjer njihovi kupci gulijo pnevmatike.
Tudi tisti, ki se s tovrstnimi ocenjevanji ne strinjajo, morajo najprej dobiti tri zvezdice, da jih lahko vrnejo.
Ideja je pač komercialna in dokaj preprosta, saj več kilometrov ko jih bodo ljudje prevozili, več gum bodo potrebovali. Tako postane potovanje tudi zabava in užitek, saj vas proizvajalec pnevmatik vodi do najboljših ciljev. Ideja ima tudi neko širšo družbeno dimenzijo kot zgolj kupo-prodajni odnos med proizvajalcem in kupcem. Pred leti sem se mudil v kraju Clermont-Ferrand v Franciji in opazil, da so tam tudi tramvaji obuti v pnevmatike. Hitro so mi razložili, da je v tem kraju doma Michelin in pač v domačem kraju ne želijo videti bosega tramvaja. Kakor koli pogledamo, je Michelinov vodnik prvi naslov na svetu za oceno restavracij. V letih se je pojavilo tudi veliko drugih ocenjevanj in vprašanj glede objektivnosti, primernosti, pritiskov in ostalih stvari, ki jih nosijo te in one metode ocenjevanj, ampak prvi in najpomembnejši je ta.
Tudi tisti, ki se s tovrstnimi ocenjevanji ne strinjajo, morajo najprej dobiti tri zvezdice, da jih lahko vrnejo. Francoska izdaja ima velik ugled in jo Francozi cenijo zelo visoko. Prav zaradi tega je francoska izdaja tista, ki v izjemno konkurenčnem okolju dobitnikom zagotavlja prestiž. Letošnji dobitnik novih treh zvezdic je Alexandre Couillon s svojo La Marine. Njegovo pot na skrajno zahodnem francoskem otoku ste lahko gledali tudi v Netflixovi izdaji Chefs Table Francija. Gre za zanimivo zgodbo, eno tistih, ki kažejo, kaj vse je treba narediti in skozi kakšna osebna spoznanja gredo ljudje, ki delajo v tej dejavnosti. Na tem mestu nikakor ne gre romantizirati osebne izkušnje in preizkušnje, ker je verjetno veliko več tistih, ki so na tej poti odnehali ali se po domače povedano skurili, kot onih, ki jim je skozi vse viharje uspelo pripluti do treh zvezdic. In tudi prav zaradi visoko postavljene letvice ima prav ta vodnik primat med vsemi.
Po drugi strani pa deluje tudi na trgih, ki niso založniško rentabilni in potrebujejo poseg skupnosti. Ne govorimo zgolj o Sloveniji, Avstriji ali Estoniji, ki je prva med Balti s tem vodnikom. K nam ocenjevalcev dolgo ni bilo in brez državne pomoči jih tudi ne bi bilo. Realno gledano takšni vodniki na majhnih trgih ekonomsko niso upravičeni. Vsaj ne za založnika. Je pa tudi res, da imajo prav majhni s tem vodnikom veliko prednost, saj jih naenkrat uvrsti na mednarodni zemljevid. Veliko gostov, ki potujejo zaradi gastronomije, uporablja prav ta vir informacij in multiplikativni učinek za turistično panogo je tisto, kar lahko štejemo skozi leta. Po nekaterih podatkih se zaradi zvezdic poveča število gostov za več kot 15 %, ob tem pa se v primeru, da je na neki destinaciji več restavracij z zvezdicami, poveča število prenočitev za dan ali celo dva.
Francozi imajo skupaj z La Marine 29 restavracij s tremi zvezdicami, kar pri izboru slabih 3000 restavracij, ki jih priporočajo, pomeni resnično elitni klub. Michelin ni zgolj vodnik po restavracijah, ampak je tržno orodje, s katerim lahko predvsem majhni trgi pridobijo izjemno veliko, le če ga znajo pravilno uporabiti. Tako kot dobre letalske povezave. Pa smo tam.
