Kolumna Mateja Fišerja: Mind game
Ko sem pred tedni napisal kolumno z naslovom Bojan Budja … in zatrdil, da smo na prelomnici ali na koncu sveta, kot smo ga poznali doslej, lahko tokrat potrdimo, da je res tako. Ključ te trditve je v dejstvu, da v medijskem prostoru padajo avtoritete, ki so naslonjene na velike medije. Pred dnevi so na temo umetne inteligence in novinarstva objavili članek tudi v The Guardianu, ker je sredi marca prišla na plan različica AI GPT 4.
To, kar smo in kako sami zaznavamo sebe, kako nas zaznavajo drugi in kaj je realnost, so dandanes v tem tako imenovanem postjugoslovanskem kotlu resnično kompleksne stvari.
Skratka, če smo se doslej spraševali o prihodnosti medijev, lahko vseeno ugotovimo, da smo prav s pomočjo umetne inteligence vseeno zaznali nekaj, kar lahko »reši« status novinarstva v prihodnosti. Stari pregovor pravi, da če nisi del rešitve, si del problema. In v tem je štos. Ko sem se pred časom pogovarjal z enim legendarnih novinarjev časnika Delo, vodjo pisarne iz Prekmurja Ivanom Gerenčerjem, ki se še dandanes po Murski Soboti sprehaja kot Dillinger, in sva rekla eno o privatizaciji medijev v Sloveniji, sem mu kar tako navrgel, da ste to našo največjo časopisno hišo nekoč obvladovali prav novinarji. Priznal je, da je za delnice, ki jih je prodal, kupil lepo stanovanje v Ljubljani in ostalo mu je za brezskrbni penzion. S tem je zagotovil eksistenco svojim naslednikom.
Fair enough. Današnji novinarji te priložnosti pač ne bodo imeli in nikoli ne bodo uživali blagodejstev, ki so jih imeli nekdanji družbenopolitični delavci, kot so jih nekoč imenovali. Ker se vse kalkulacije pač končajo z zbirnikom pod črto, lahko ugotovimo, da so novinarji nekdanjega sistema odnesli eno najboljših pod črto, ki jih niso dobili niti tisti v najbolj hard kapitalizmu.
Fair enough. Saj ko greš na faks za to profesijo, ne greš s kalkulacijo, ampak z idejo, da boš v službi resnice. Tako je, dandanes so lastniki velikih časopisnih hiš investitorji, nekoč pa so bili lastniki novinarji. Za dobro premijo je pač možno kupiti vse, in kot pravijo, se za razlitim mlekom ne joče. In to je to. S pomočjo umetne inteligence bodo ponovno dobili svojo vrednost ne mediji, ampak osebe, ki znajo sestaviti lastno mnenje. Beri – dobri novinarji.
Na koncu osemdesetih se je prekleto kritično bralo, o čem poročajo Delo, Mladina, v nekem trenutku tudi Tribuna in drugi. Ko gledamo ostale medije v pokrajini, je celotna stvar izjemno porazna. Srbi in Hrvati se je*ejo na nacionalnih temah in ozemlju, poleg tega pa pozabljajo, da danes ni glavni tisti, ki drži ozemlje, ampak tisti, ki drži mind (glavo, um). In tako imajo vse dobre Hrvatice otroke s Srbi in je turbo folk prisoten v vseh boljših klubih na »našoj obali«. Še en odgovor na vprašanje, kdo drži mind. To, kar smo in kako sami zaznavamo sebe, kako nas zaznavajo drugi in kaj je realnost, so dandanes v tem tako imenovanem postjugoslovanskem kotlu resnično kompleksne stvari.
Profesor Splichal je vedno govoril, da ljudje želijo tisto, kar jim najbolj sistematično ponujaš. Tako se s pravo novinarsko distanco sprašujemo z osnovnim vprašanjem, kaj je sporočilo in kaj je vsebina sporočila. Ključ dobrega novinarstva. Tako je novi soboški župan imel govor na pustovanju, ki ga je občina priredila za soboške otroke. Ko smo bili mi majhni (v socializmu ali kako ga naj imenujemo), so prišli klovni in požiralci ognja, k današnjim otrokom pa je prišel župan.
Res je, da je malim čisto vseeno, kdo govori za pusta, ampak ko bodo odrasli, se ne bodo spomnili klovnov, ampak župana. In tako je realnost v veliko primerih bolj groteskna kot izmišljene zgodbe ali AI. Ti otroci bodo nekoč prišli tudi v parlament in se bomo spet čudili, kje na poti socializacije smo zajebali. It is a mind game.
