Kolumna Mateja Fišerja: Mojstri psihologi
V tem tednu se je začelo novo študijsko leto. Nove generacije študentov, ki so zasedle učne klopi, so verjetno polne navdušenja in pričakovanj. Študijska leta so vsekakor najbolj formativna, saj naj bi veljalo to obdobje za posameznika za tisto, ko začne premišljevati z lastno glavo in sam poišče način, kako naj bi se umestil v ta svet. Z vsemi dobrimi in slabimi posledicami, ki jih tovrstno početje prinaša. V splošni javnosti so še vedno najbolj zaželeni tisti študijski programi, ki naj bi nosili tudi največ ugleda v družbi. Zato so medicina, pravo in psihologija tudi med najbolj obleganimi, kar pa ni zgolj naša lokalna posebnost, ampak to velja tudi za celotno Evropo.
V tradicionalni zaznavi pač starim staršem nekako ne boš mogel razložiti, kaj misliš početi z diplomo iz psihologije.
Če sta medicina in pravo marsikomu razumljiva, pa prav tako marsikoga preseneti popularnost psihologije. V tradicionalni zaznavi pač starim staršem nekako ne boš mogel razložiti, kaj misliš početi z diplomo iz psihologije. Gre pač za strah, ki ne omogoča varnega pristana. Ljudje si ne morejo predstavljati, s kakšno lopato dela psiholog. Vendar stvari niso tako temne, kot so videti na prvi pogled. Pred kratkim sem srečal lastnika manjšega gradbenega podjetja, ki je podjetje podedoval od očeta. Gre za še eno tistih tisočih malih družinskih podjetij, ki nikoli niso imela ambicije postati velika, zadovoljili so se s korektnim delom, poštenimi cenami in dolgoročnim sodelovanjem s podobnimi majhnimi podjetji, ki v tej dejavnosti delujejo. Kot sam omeni, se njegov način delovanja razlikuje od tistega, ki ga je imel njegov oče, čeprav gre za dokaj tradicionalno dejavnost. Ko so se mojstri njegovega očeta s svojimi podizvajalci in inženirskimi ekipami usedli na jutranji sestanek, položili na mizo nalogo, ki jo je bilo treba opraviti, je vsak s svojim znanjem in izkušnjami prispeval k iskanju rešitev. Zatem se je šlo na teren in vsakomur je bilo jasno, kaj mu je storiti, da bo naloga opravljena. Današnji lastnik pa sebe imenuje mojster psihologije. Ker na trgu ni dovolj kvalificiranih kadrov, je njegova dnevna naloga povezana z mojstrstvom psihologije. Na eni strani išče mojstre in delavce, ki znajo posamezno nalogo izvesti, na drugi strani pa je prisiljen sprejemati vse in vsakogar, ki sploh posamezno nalogo želi opraviti. Večina njegovega delovnega dne je stanje za hrbtom nekomu, ki ni vešč svojega poklica. Vse skupaj je povezano z najemanjem tako imenovanih agencijskih delavcev, ki na eni strani niti niso dovolj usposobljeni za opravljanje naloge, ne delujejo zgolj v eni dejavnosti, ampak hodijo od delodajalca do delodajalca v različnih panogah ter posledično nimajo dovolj delovnih izkušenj na dovolj visoki kakovostni ravni, da bi lahko brez nenehnega nadzora delovali sami. Zaradi tega se pojavljajo napake, ki jih je treba še dolgo odpravljati.
Začarani krog, ki se pojavlja v mnogih dejavnostih, je prežel celotno skupnost, zato so se ljudje primorani ukvarjati z opravili, za katera niso kompetentni. Tako mora mojster postati psiholog in psiholog mojster, da vidi, ali so mu zidarji dobro vstavili vrata. Mogoče je treba celotno stvar nekoliko resetirati, da bo mojster ponovno mojster in psiholog psiholog. Verjetno je tudi zaradi tega danes več povpraševanja za psihologijo kot zidarijo.
