NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Muzikal Oliver
Čeprav je vpliv nogometa pomemben, se je pokazalo, da je vpliv Oliverja pomembnejši.
Odpri galerijo
Ganljivo slovo od mojstra balad FOTO: Cropix
Split, fuzbal in muzika. Te tri stvari so od nekdaj neločljivo povezane. Grb nogometnega kluba Hajduk je bil prvič v javnosti prikazan v začetku dvajsetega stoletja kot del scenografije operete Ive Tijardovića Kraljica baluna, posvečene nogometnemu klubu. Narod bi lahko postal apatičen. Vendar tudi če je familija ok, ti dobre in slabe stvari po navadi zakuhajo sosedje.
Hvala bogu, da je cajt dopustov in marsikdo odrine k sosedom, da dobi vsaj nekaj življenjskega adrenalina. Da se kaj dogaja, po domače. Medtem ko se pri sosedih dogaja, naši sedijo in so se zmenili, da se niso nič zmenili. Zgodil se je nogomet, in ko je že kazalo, da se ne more zgoditi nič večjega, se je žal zgodil Oliver. Fuzbal in muzika. Čeprav je vpliv nogometa pomemben, se je pokazalo, da je vpliv Oliverja pomembnejši. Pomembnejši na drugačen način za širši prostor. Zanimiva so sporočila, ki ga ena in druga evforija nosita s seboj. V enem mesecu smo videli dva popolno drugačna obraza iste zgodbe. Obe skupaj predstavljata neke vrste voljo naroda. Če je nogomet pokazal tisto moško, neke vrste vojaško stran, ki bi lahko dobila marsikatero vojno, je vpliv Oliverja pokazal čisto drugo, lahko bi rekli človeško. Zanimivo je, da pri celotni ceremoniji nismo videli kockastih dresov in tudi veličastna Hajdukova navijaška skupina Torcida je oblekla belo srajco.
Kot se ob takšni priložnosti spodobi. Še en dokaz, da je bil Oliver večji od kockic, kar ne pomeni, da je bil manjši rodoljub od tistih, ki se odenejo v nacionalne barve. Človek je stal na svojih pozicijah, v dobrem in slabem. Tisti, ki mu je bilo prvo in edino pravilo narediti svoje delo pošteno, korektno in po najboljših močeh. Profesionalec v pravem pomenu besede, on sam najbolje ve, ali je njegov zadnji izdelek zanj dovolj dober. Kot je rekel eden njegovih dolgoletnih sodelavcev in prijateljev, s katerim sta naredila legendarni komad Cesarica, Gibonni. Mislil je, da je popularnost trenutna in bo minila, tako da bo lahko po tem, ko popularnost mine, v miru igral klavir v katerem od domačih hotelov. Vse je možno, to je izkušnja, izkušnja, ki vedno vnaša del skepse tudi, ko greš na oder pred tisoče oboževalcev. Ostane v podzavesti, veš, da ni minule slave, da moraš vsako nalogo, ki je pred teboj, opraviti kot prvič. Ni dobropisov iz preteklosti. Pop industrija pač deluje po svojih zakonitostih, ki jih v veliki meri sam ne moreš predvideti, še manj nadzorovati, edino, kar imaš, sta lastno prepričanje in iskren odnos do svojega početja.
Od tukaj je vse drugo v božjih rokah. Splitska vožnja je bila videti filmsko, kot Tegethoffova bitka pri Visu, v tem istem kanalu, v kanalu, skozi katerega je plula ladja do Vele Luke. Voda ima spomin, morje tudi, in voda reagira točno toliko, kot je treba. Ne bolj in ne manj, vedno toliko, kot je treba. Mind like water je fraza pri karateju, ki uči, kako je treba v življenju reagirati. Kot voda. Ko vržemo kamen v vodo, se bo voda odzvala toliko, kot je treba, ne bolj in ne manj. Navezava na vodo, navezava na morje, to je odlikovalo Oliverjev mentalni sklop. Verjetno se je zaradi tega zdel marsikomu preveč normalen, drugačen od zvezdnikov, ki so se skurili v žaru borbe popularnosti. Njemu je bilo pomembno, kaj daje, ko sedi za klavirjem, takrat ni moglo biti kompromisov in nepredvidenih situacij, takrat je šlo zares kot v bitki za Vis.
To veličino in hkrati majhnost pred naslednjo nalogo, pred vsakim mladim glasbenikom, ki mu je pomagal, so zaznali tudi ljudje, širša množica. Na prostoru bivše Juge oziroma tam, kjer so razumeli njegov jezik, je pomenil več kot Elvis za rock'n'roll, več kot Mozart za klasiko. Z njim so se ljubile, jokale in smejale štiri generacije. Ob njegovih pesmih ljudje začutijo, da so živi, da imajo emocije in niso zgolj številke na deklaraciji ali v statistiki. To je ta normalnost, ki je pomembna, ki vidi lepoto v majhnih stvareh. In kaj zdaj? Nekdo bo moral narediti muzikal, pa ne zaradi tega, ker bo le ta bolj popularen od Mamma Mie ali Amadeusa ali splitske operete Ive Tijardovića Mala Floramye, ampak zato, ker je muzikal forma, ki lahko to idejo, ta človeški odnos, najbolje izrazi. Ker imamo na eni strani živi stik publike, na drugi strani pa zgodbo, ki omogoča gledalcem zasanjanost in odmik od vsakdana, predvsem pa zato, da se vrednote normalnosti lahko prenesejo na generacije, ki prihajajo. Težka naloga.
Hvala bogu, da je cajt dopustov in marsikdo odrine k sosedom, da dobi vsaj nekaj življenjskega adrenalina. Da se kaj dogaja, po domače. Medtem ko se pri sosedih dogaja, naši sedijo in so se zmenili, da se niso nič zmenili. Zgodil se je nogomet, in ko je že kazalo, da se ne more zgoditi nič večjega, se je žal zgodil Oliver. Fuzbal in muzika. Čeprav je vpliv nogometa pomemben, se je pokazalo, da je vpliv Oliverja pomembnejši. Pomembnejši na drugačen način za širši prostor. Zanimiva so sporočila, ki ga ena in druga evforija nosita s seboj. V enem mesecu smo videli dva popolno drugačna obraza iste zgodbe. Obe skupaj predstavljata neke vrste voljo naroda. Če je nogomet pokazal tisto moško, neke vrste vojaško stran, ki bi lahko dobila marsikatero vojno, je vpliv Oliverja pokazal čisto drugo, lahko bi rekli človeško. Zanimivo je, da pri celotni ceremoniji nismo videli kockastih dresov in tudi veličastna Hajdukova navijaška skupina Torcida je oblekla belo srajco.
Na prostoru bivše Juge je pomenil več kot Elvis za rock'n'roll, več kot Mozart za klasiko. FOTO: Mediaspeed.net
Kot se ob takšni priložnosti spodobi. Še en dokaz, da je bil Oliver večji od kockic, kar ne pomeni, da je bil manjši rodoljub od tistih, ki se odenejo v nacionalne barve. Človek je stal na svojih pozicijah, v dobrem in slabem. Tisti, ki mu je bilo prvo in edino pravilo narediti svoje delo pošteno, korektno in po najboljših močeh. Profesionalec v pravem pomenu besede, on sam najbolje ve, ali je njegov zadnji izdelek zanj dovolj dober. Kot je rekel eden njegovih dolgoletnih sodelavcev in prijateljev, s katerim sta naredila legendarni komad Cesarica, Gibonni. Mislil je, da je popularnost trenutna in bo minila, tako da bo lahko po tem, ko popularnost mine, v miru igral klavir v katerem od domačih hotelov. Vse je možno, to je izkušnja, izkušnja, ki vedno vnaša del skepse tudi, ko greš na oder pred tisoče oboževalcev. Ostane v podzavesti, veš, da ni minule slave, da moraš vsako nalogo, ki je pred teboj, opraviti kot prvič. Ni dobropisov iz preteklosti. Pop industrija pač deluje po svojih zakonitostih, ki jih v veliki meri sam ne moreš predvideti, še manj nadzorovati, edino, kar imaš, sta lastno prepričanje in iskren odnos do svojega početja.
Od tukaj je vse drugo v božjih rokah. Splitska vožnja je bila videti filmsko, kot Tegethoffova bitka pri Visu, v tem istem kanalu, v kanalu, skozi katerega je plula ladja do Vele Luke. Voda ima spomin, morje tudi, in voda reagira točno toliko, kot je treba. Ne bolj in ne manj, vedno toliko, kot je treba. Mind like water je fraza pri karateju, ki uči, kako je treba v življenju reagirati. Kot voda. Ko vržemo kamen v vodo, se bo voda odzvala toliko, kot je treba, ne bolj in ne manj. Navezava na vodo, navezava na morje, to je odlikovalo Oliverjev mentalni sklop. Verjetno se je zaradi tega zdel marsikomu preveč normalen, drugačen od zvezdnikov, ki so se skurili v žaru borbe popularnosti. Njemu je bilo pomembno, kaj daje, ko sedi za klavirjem, takrat ni moglo biti kompromisov in nepredvidenih situacij, takrat je šlo zares kot v bitki za Vis.
To veličino in hkrati majhnost pred naslednjo nalogo, pred vsakim mladim glasbenikom, ki mu je pomagal, so zaznali tudi ljudje, širša množica. Na prostoru bivše Juge oziroma tam, kjer so razumeli njegov jezik, je pomenil več kot Elvis za rock'n'roll, več kot Mozart za klasiko. Z njim so se ljubile, jokale in smejale štiri generacije. Ob njegovih pesmih ljudje začutijo, da so živi, da imajo emocije in niso zgolj številke na deklaraciji ali v statistiki. To je ta normalnost, ki je pomembna, ki vidi lepoto v majhnih stvareh. In kaj zdaj? Nekdo bo moral narediti muzikal, pa ne zaradi tega, ker bo le ta bolj popularen od Mamma Mie ali Amadeusa ali splitske operete Ive Tijardovića Mala Floramye, ampak zato, ker je muzikal forma, ki lahko to idejo, ta človeški odnos, najbolje izrazi. Ker imamo na eni strani živi stik publike, na drugi strani pa zgodbo, ki omogoča gledalcem zasanjanost in odmik od vsakdana, predvsem pa zato, da se vrednote normalnosti lahko prenesejo na generacije, ki prihajajo. Težka naloga.
