Kolumna Mateja Fišerja: Naj naslednja vlada že danes odstopi!

Takle mamo. Minister za notranje zadeve in prvi policist sta odstopila. Zaradi tega, ker preiskovalci preiskujejo ministra za gospodarstvo, ki ne odstopi. Razlog je baje, ker sistem deluje proti njim samim, v konkretnem primeru tistim, ki vodijo ta sistem. Kulturniki protestirajo pred ministrstvom za kulturo, minister se za njih ne zmeni. Postali so že neke vrste dekor ministrstva, kot osvežilna jelkica na retrovizorju, ki je vedno tam in nekoliko diši, vendar je nihče več ne opazi. Petkovi protesti so prav tako kot oslič s krompirjevo solato, obvezni na petkovem meniju vsake prave menze. Občutek je, da razen tistih policistov, ki so v času teh aktivnosti v službi, nikomur zares ni mar, kaj si ljudje mislijo. Čaka se pač čas dopustov, ko bo Hvar spet naš in posamezniki ne bodo imeli časa za akcijo. Nihče se ne zmeni za nikogar. Mogoče tisti, ki bi se morali pogovarjati, medtem na Soči muharijo in vsake toliko časa, ko se jim pač zazdi, napišejo kakšen tvit, da ustvarijo občutek prisotnosti. Potem se spet začnejo kresati mnenja za in proti in dobimo dovolj časa za ribolov. Ljudem moraš vsake toliko vreči kost, da imajo kaj za glodati. Turistični boni, ki so jih prejeli državljani, so pač lepa gesta in ljudje so zadovoljni. Osebno nisem neki občudovalec daril. Ne počutim se, da je tisto, kar dobim, res moje. Mogoče mi ta mentaliteta sponzoruše ni bila nikoli blizu. Tudi ti turistični boni imajo dve plati, mogoče tudi dolgoročne negativne posledice. Gre pač za neko gasilsko akcijo, ki je v teh razmerah legitimna in koristna. Milijoni davkoplačevalskega denarja so vpumpani v gospodarstvo in neki učinek bo vsekakor v teh dveh mesecih viden. Pognali se bodo nekateri hoteli, ki mogoče brez bonov svoje dejavnosti letos ne bi zaganjali. Ko pogledamo drugo stran, bom rekel marketinško, pa ti boni niso nujno najboljša rešitev. Vsako podjetje tudi turistično gradi svoj odnos s kupci na dolgi rok. Tako kot v mnogih drugih dejavnostih velja tudi v turizmu, da le-ta od domačega gosta ne more preživeti. Tisti, ki leta in leta niso gradili na privabljanju gostov iz tujine, so sedaj na najbolj varni strani. Ljudje bodo prišli, izkoristili bon, in sezona je rešena. Za one druge, ki so živeli od tujih gostov, pa je lahko zadeva dvorezna. Zdaj se jim bodo v najboljših terminih naselili domači gostje, ki jih doslej ni bilo in jih v prihodnosti tudi več ne bo, prostora za dolgoročne partnerje iz tujine pa bo zmanjkalo. Ko se sladoled v najboljših terminih poliže, bodo ti isti ponudniki ostali tako brez domačega kot brez tujega gosta. Akcija z boni bi lahko bila tudi zastavljena nekoliko širše. Kot koncept.

Za ponovni zagon gospodarstva je treba pač razmišljati širše, ali drugače povedano, gospodarstvo je preveč pomembno, da bi ga lahko prepustili zgolj gospodarskemu ministrstvu. Boni rešujejo spanje in zajtrk. Zdaj v tej fazi bo pač nekdo z Goričkega pojedel zajtrk v Piranu. Štos je v tem, ker je to tisti isti zajtrk, ki bi ga pojedel na Goričkem. V Piranu bo pač dražji in zraven pade še kak sladoled. Če je pri Halilu v Puconcih pojedel en sladoled, bo v Piranu dva, ker ima cel dan časa. V gospodarstvu se bo poznalo zgolj toliko, ker bi mogoče v normalnih razmerah tisti drugi sladoled pojedel v Poreču. Ko pa gledamo širšo sliko, je veliko drugih aktivnosti, ki niso vključene v reševalni paket oziroma bi lahko bile bolje. In tukaj je zajeb nepogovarjanja. Sprašujemo se, zakaj imamo ministrstva. Verjetno zato, da predstavljajo posamezne segmente, ki jih imajo v svojih imenih. Kultura kulturnike, gospodarstvo gospodarstvenike, kmetijstvo kmete in tako naprej. Pa se nam je zgodilo, da se prav ti skrivajo pred tistimi, ki jih predstavljajo. Nadomestilo za nedelo, ker dela pač ni, bi lahko pretvorili v spodbude za delo. Če kultura daje milijone ustvarjalcem in institucijam za hladni pogon, naj doda še nekaj malega in to produkcijo poveže z reševalnimi ukrepi. Naj odkupi tisoč predstav, razstav in koncertov in jih pošlje v turistične kraje, da bodo lahko ljudje, ki zdaj tam spijo in zajtrkujejo, popoldan porabili denar za vsebine.

Predsednik se je z vlakom peljal na Madžarsko. Pohvalno. Tam so naredili tudi proslavo, kjer so pokazali slike našega turizma. Medtem pa se skozi Slovenijo z vlakom vozijo Čehi na Hrvaško. Čehi so namreč vzpostavili železniško povezavo med Prago in Reko. Počitniški vlak. Prodali so trideset tisoč vozovnic. Prav slišite, 30.000 vozovnic. Toliko turistov bo prineslo sveži denar na Reko. To je koncept, s katerim lahko turizem in posledično gospodarstvo resnično poženeš. Ne zgolj da prestaviš zajtrk iz enega kraja v drugega, ampak da ustvariš nov zajtrk, potrebo za novo kepico sladoleda. S tem pridobijo tudi prevoznik, kmet, živilska industrija in vse storitvene dejavnosti, ki so s tem povezane. Medtem ko se mi nategujemo, kdo je čigav sin in ali ima tožilec rdeče ali črne gate, se Čehi vozijo mimo nas in nam mahajo. Na koncu se radi pohvalimo, hvalimo drug drugega in se trepljamo po rami, kaj vse da smo naredili. Res je, stvari počnemo na pravi način, vendar je težava, da ne počnemo pravih stvari. Tistih, ki bi res imele učinek na širše okolje. In če misli naslednja vlada govoriti o tem, kaj je zajebala sedanja ali prejšnja, naj že kar zdaj odstopi. To niso teme, od katerih bodo ljudje živeli bolje. Mogoče je zdaj čas, da začnemo početi prave stvari.