Kolumna Mateja Fišerja: Najlepša šola v najlepšem mestu

Malo jih ima izkušnjo, da lahko hodi v lepe šole. Naša osnovna se je takrat imenovala Dane Šumenjak, po partizanu, ki je kariero končal na madžarskem bajonetu na Vaneči. To je na Goričkem. Gre za lahko bi rekli prvi in edini road movie, ki so nam ga servirali. Kot učenci se v bistvu nismo zavedali besed, ki so bile v neki konjeniški strumnosti nenehno ponavljane. Bojan Červič, eden tistih narodnih herojev, ki so nastopali po osnovnih šolah, se nam je zdel zgolj kot neki unikatni pričevalec črno-belih časov, o katerih so nam nenehno pripovedovali. Kot najstnik nisi imel odnosa do te preteklosti, vse se ti je zdelo tako daleč in odmaknjeno, na trenutke tudi nerealno, vendar zanimivo toliko, kot je bil zanimiv govornik pred teboj. V bistvu si imel pred seboj neposrednega udeleženca iz WWII. Bolj bi verjeli De Niru iz Lovca na jelene, kot smo tedaj Červiču, ki je bil original.


Mogoče pa besede iz distance povedo več, kot so ti tedaj povedale besede originala. Ali če povzamemo govor prvega predsednika ob obletnici pred dvema letoma na Vaneči: »Kdor je v svojih ravnanjih dosleden, morda tvega zamere, a kdor z načeli kalkulira, ne uživa niti spoštovanja, pa tudi prijateljev nima. Zato, vidite, sem danes govoril o Kataloniji. Naj se na koncu vprašam, kako dogajanje v Kataloniji in v zvezi z njo povežem z dogodki, ki so se zgodili tu, na Vaneči, pred skoraj tri četrt stoletja. Tudi tukaj, v bitki, v kateri je pod streli veliko številnejše fašistične soldateske padla trojica partizanov, je šlo za svobodo, za preživetje naroda, za dostojanstvo človeka. To nas zavezuje, da na izročilu teh junakov in njihovega boja za te vrednote določamo svoja ravnanja pri iskanju najboljših rešitev, najbolj demokratičnih in najbolj človeških, pri sebi doma in v svetu, v katerem živimo. Zato da bo svet tudi z našimi napori boljši, pravičnejši in bolj človeški.« Ko ti nekdo uspe postaviti sliko v tvoj pojmovni okvir, je zgodba veliko bolj ostra kot katera koli ideološka tema, ki te ne zanima. Ta Dane Šumenjak in model kipa naslednjega narodnega heroja Štefana Kovača, ki ga je izdelal za nas bolj zanimiv lik od Kovača, Miki Muster, nas je spremljal vseh osem let. Kar pa nam je zares ostalo v žilah, je dejstvo, da smo hodili v šolo, ki jo je naredil arhitekt Feri Novak, čigar tragične smrti se spominjamo prav v teh dneh.

Modernizem je mestu, kot je Murska Sobota, položen v zibelko vseh prebivalcev. Naj se tega zavedajo ali ne, in prav to prvo šolo nosiš s seboj bolj kot katero koli naslednjo. Otroci, ki so osem let v tej stavbi, pač ne morejo postati slabi ljudje. Po Bracu Rotarju sta pač arhitektura in urbanizem privilegirani območji ideologije. »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin,« zapiše Plečnik nad oboke v Križankah ne kar tako, ampak predvsem v opomin vsem tistim, ki imajo občutek, da so kar tako nenadomestljivi in neminljivi. To je napis, ki te pričaka ob prihodu prvi dan v šolo, in napis, ki te pred šolskim hišnikom sreča vsako jutro bolj ali manj zgodaj. Nekaterim nam pač jutranje ure niso bile pisane na kožo, vendar je napis stal tudi za tiste, ki smo prihajali nekoliko kasneje. Prvo, na kar so nas opozorili, je bil prav ta napis. Pa ni šlo za njegovo sporočilo, ampak za tehniko sgrafitto, v kateri je narejen. Gre za več plasti nanosa, iz katerega se je izrezoval napis, in vsak nanos je bil v svoji barvi. Prav zaradi tega je Plečnik velik, ker je razumel nekatere stvari, ki jih nekateri ne razumejo še danes. Plečnik je razumel, in ko je prenavljal Križanke, ni prenavljal kloštra, ampak je naredil minsko polje, polje detajlov, katerih sporočilo lahko odkrivamo še naslednjih sto let.

Enostavno je pač razumel, nekateri ne bodo nikoli. Kot pravi Branko Šömen, ker so düplini. To je dovolj, od tu naprej ni debate. Nekdo si je zamislil, da bi prodal oblikovno šolo v Križankah. Enostavno povedano gre za kriminal prve vrste. Dizajnerji in sosedje arhitekti so »konstitutivni del« tega, kar imenujemo ljubljansko mestno jedro. Živi ljudje, ki naredijo mesto to, kar je. Ti, ki so sredi mesta, a hkrati zaprti v obzidje križnikov in Plečnika, tisti redki, ki znajo ceniti šarm peklenskega dvorišča, in tisti, ki dajejo ritem tej Stari Ljubljani. Brez njih ostanejo zgolj azijatski turisti, mesto izgubi šarm in postane Potemkinova vas, diznilend za pogrošne turiste. Semenj ničevosti, ne mesto z dušo. Če prodajo najlepšo šolo, izgubijo tudi najlepše mesto, ker mesta ne delajo stavbe, ampak ljudje, ki v njem prebivajo. Bolje bi bilo vrniti menihe v Križanke in bi sobivali menihi, oblikovalci in artisti, ki so od nekdaj imeli svoj backstage v naši razredni učilnici. Pri matematiki. Jebiga, vse pa res ne more biti na prodaj, ker kdor proda ljudi, proda tudi dušo mesta.