Kolumna Mateja Fišerja: Naše prestolnice
Beč–Beograd–Bruselj. Pri vsaki dobri skupinski fotografiji velja pravilo majhni naprej. Res je, da tistemu, ki je majhen, nikoli ne smeš povedati, da je majhen, ker si si že v prvem koraku pridobil sovražnika, čeprav ga v bistvu ne potrebuješ. Majhnega pač postaviš v prvo vrsto, naprej, da bo bolje ali sploh viden. Nedavno sem se nekaj dni potepal po Beogradu v želji, da ugotovim, ali tam še obstaja kaj našega, kaj, kar naj bi nas še vedno povezovalo. Na prvi korak moram priznati, da kaže slabo. Slabo kaže ne zaradi tega, ker drugi drugih ne bi marali, ampak ker oboji sledimo nečemu, kar v bistvu nismo. Ko pogledamo nekoliko v preteklost in jo poskušamo povezati z današnjimi dnevi, ne moremo mimo dejstva, da so naše prestolnice Beč (Dunaj), Beograd in Bruselj.
Z nekaterimi ljudmi smo si bližje kot z drugimi, lažje jih razumemo, čeprav imajo drugačne navade. Še vedno si želi večina na Dunaj ali v Berlin, redki hrepenijo po Bruslju.
Ponovno, ne zaradi tega, da bi to merili na neki čustveni ravni, ampak na neke vrste funkcionalni ravni, ki v veliki meri določa življenje pri nas. Tukaj bi v nekem trenutku časovne premice, predvsem za vzhodni del Slovenije, lahko dodali še četrti B. Budimpešto, ki je nekoč prav tako krojila naše življenje. Kakor koli pogledamo, je prav danes tudi zelo, če ne najbolj pomembno, kaj se dogaja in odloča v petem B-ju. V Berlinu. Če je gospodarstvo hrbtenica delovanja tako države kot družbe, tega petega B-ja nikakor ne moremo prezreti. Gospodarska gibanja v našem delu Evrope v veliki meri določajo razmere v Nemčiji. Radi uporabljamo rek, da ko Nemčija kihne, se prehladi celotna Evropa. Tako sledimo dogajanjem zunaj naših »meja«, a imamo vseeno občutek, da o svoji usodi odločamo sami. Prav ta občutek je mogoče nekoliko zavajajoč, saj je naš vsakdan v veliki meri odvisen tudi od tega, kaj se ali se je pripetilo v katerem od B-jev. Na tem mestu vsekakor nimamo namena trditi, da sami ne moremo narediti nič, prav nasprotno. Res je, da nas v veliko primerih, predvsem ko dobro ali zelo dobro opravimo domačo nalogo, postavijo naprej, da bi se mali bolje videl, a igre velikih številk se vedno igrajo med velikimi. Že želite ali ne, tako pač je. Vse skupaj pa ne pomeni, da majhni nimajo svojega mesta v tem sistemu. Prav majhne države lahko s svojo prožnostjo in enostavnostjo pridejo do rešitev, ki jih okosteneli veliki sistemi mogoče niso sposobni predelati. Hkrati je treba imeti v mislih, da se tudi pri nogometu igra vedno enajst proti enajstim.
Ko plujemo po rekah navzgor, naj bo to Sava, Donava ali katera druga reka, ki povezuje naše prestolnice, ugotovimo, da se v nekaterih krajih vseeno počutimo bolj doma kot v drugih. Z nekaterimi ljudmi smo si bližje kot z drugimi, lažje jih razumemo, čeprav imajo drugačne navade. Še vedno si želi večina na Dunaj ali v Berlin, redki hrepenijo po Bruslju. Čudno, bi lahko rekli. Nekoč, v zlatih časih sindikata, je bil obisk Beograda ena od tistih obveznih sindikalnih ciljev, ki so jo obiskali tisoči delavcev in šolarjev. Tako kot je vrh na Triglavu eden od obveznih ciljev, je bil eden od obveznih ciljev obisk prestolnice. In danes, ko sicer ne moremo govoriti o zlatih letih sindikata, danes je pot na Triglav še vedno eden od obveznih ciljev, vendar se namesto obiska prestolnice ponovno hodi v Beograd ali na Dunaj. Evropsko bratstvo in enotnost še vedno ni zaživelo v tisti meri, da bi ljudje na neki način ponotranjili svojo prestolnico in jo vzeli za svojo. Kot kaže, je čas prestolnic minil. Če so starejše generacije potovale po rekah, je za današnje generacije svet ravna plošča. Vendar so tudi tej generaciji burek in čevapčiči bližje kot pedoči s krompirčkom. French fries je baje belgijska jed.
