NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: O bananah, ki jih ni
Na Balkanu nikogar ne zanima, kako živijo Inuiti, imajo pa prekleto dobro in do dvanajstega kolena preštete rdeče krvničke vseh sosedov.
Odpri galerijo
Nekoč so veljale za izraz blagostanja. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Paul Lendvai je v svoji kolumni, dne 27. aprila, takrat, ko se pri nas slavi dan boja proti okupatorju in domačim izdajalcem, v avstrijskem Der Standardu vzel v roke temo slovitega non-paperja. Lendvai, ki jih šteje nekoliko več kot devetdeset, velja za enega tistih glasov srednje Evrope, ki so, lahko bi rekli, živi dokaz in živa priča dogajanjem dvajsetega stoletja.
Ko vidimo, da Lendvai obstaja, smo prepričani, da je obstajalo tudi dvajseto stoletje. In če je kaj lahko poligon za učenje politike in diplomacije, je to prav dvajseto stoletje. Zablode, napake politike in diplomacije so prav v dvajsetem stoletju pokazale svoje resnično krute rezultate. Prav Lendvai je tisti Evropejec ali boljše povedano »Mittelevropejec«, ki je sam doživel tako drugo vojno, trdo madžarsko fašistično in kasneje komunistično roko kot tudi prebeg v Avstrijo, kjer je bil kot tujec priča ponovnemu formiranju avstrijske družbe, ki so jo sestavljali iz črepinj monarhije.
Njegov pogled je vedno nekje vmes med vzhodom in zahodom ter novimi državami, ki so se formirale iz nekdanje monarhije, sovjetskega in otomanskega cesarstva. Na lastnih izkušnjah se je doslej že nekaj naučil. In prav to je tisto, kar človeku, kot je Lendvai, poveča občutljivost ob vsakem najmanjšem prepihu, tendenci, ki se pojavi v prostoru od Varšave do Istanbula. Pri tem ima Balkan posebno mesto, saj se je prav v tem okolju zakuhala marsikatera pizdarija, ki je imela kasneje posledice tudi izven tega območja. Plemenske tendence so pač v tem delu prisotne od nekdaj.
Na Balkanu nikogar ne zanima, kako živijo Inuiti, imajo pa prekleto dobro in do dvanajstega kolena preštete rdeče krvničke vseh sosedov. In tukaj temelji osnovni problem, ki se pokaže vsakih trideset let. Ko se na to lokalno logiko priveže še občutek pomena za globalno geopolitiko, je koktajl za to bombo pripravljen. Prav zaradi tega se vedno, ko se začne na tem prostoru govoriti o spreminjanju meja, marsikomu v Evropi ali drugod dvignejo ušesa kot poljskemu zajcu, ki zasliši šum v deteljici. Ta zadnji pojav non-paperja, dokumenta, ki je in ga uradno nikoli ni bilo, je prav ena takih stvari, ki je tistim starejšim diplomatom priklical spomin na mladost.
Na videz nenevarno pisanje je dokaz, da se nekaj v loncu kuha. Dodatno negotovost vnaša tisti del, ki je povezan z non. Ni jasno, kdo je avtor, ni jasno, čigava stališča so v tem dokumentu zastopana, in ni jasno, kdo je tisti, ki bi na podlagi tega dokumenta moral kaj storiti. Na eni strani imamo razvoj dogodkov v Bosni, potem pa vprašanje Kosova. Dve temi, ki se, če ju želimo reševati po istem muštru, izključujeta. Ker za obema stojijo mednarodni dokumenti in sporazumi. Poleg vsega pa gre za primere, ki bi lahko bili vzorec za reševanje naslednjih ne tako nedolžnih vprašanj. Od katalonskega do ciprskega. In smo spet tam. Nekaj obstaja, ki ne obstaja, a nam je prav dvajseto stoletje pokazalo, da je prav to sivo polje bananin olupek za mednarodno politiko.
Ker sem eden tistih, ki hodi v trgovino med zadnjimi, tik pred zaprtjem velikokrat opazim, da na policah ni banan. Ko vidiš prazno polico z bananami, dobiš naenkrat hladna kolena. Vprašanje, a smo spet tam. Smo spet v časih, ko ni banan? Banan, ki so nekoč veljale za izraz blagostanja. Banan, ki jih ni bilo, a so jih vsi jedi, ker so jih prešvercali iz Italije ali Avstrije. Saj tudi marakuje in manga in pasijonke in borovnic in lososa ni bilo, vendar jih ni nihče pogrešal. Pogrešali smo samo banane. Vprašanje je, kdo nas je sploh navadil jesti banane. Saj banane res niso življenjskega pomena za preživetje naroda. Vendar nismo stremeli po lososu ali mangu, ampak smo navalili na banane.
Na enak način kot danes premikajo meje, da bodo imeli nekaj več. In se, ko pogledaš z distance, sprašuješ, kaj pa bo drugače. Na eni strani govorijo o združeni Evropi, na drugi strani pa premikajo meje, da bi bile države nacionalno čim bolj čiste. Kakšen je prispevek k boljšemu življenju. Ti isti, ki stremijo, da bi imeli nacionalno čisto državo, za katero bi dali svoje življenje, naenkrat ugotovijo, da je vse skupaj brez zveze, in gredo v Nemčijo. Tisti, ki ostanejo, pa jim ta nacionalna blaznost prej ali slej pripelje vojno in so spet za eno generacijo v kurcu. Pomembno pa je, da imamo banane. Cela Juga si je želela banane. Kot pravi kolega Edo, ki je v času velike Emone prodajal banane, so ob informaciji, da prihaja cela ladja banan, to v Jugi razprodali v slabi uri in pol. On in dve tajnici s pisalnim strojem in telefonom z okroglo številčnico.
Tako zelo so si ljudje želeli banan, kot si želijo, da bi bila njihova država čim bolj čista. In tako so se banane, ki jih ni bilo, kot ni non-paperja, švercale pod sedeži stoenk in tako je Andy Warhol narisal banano in tako je Vitomir Gros v parlamentu nastavljal banane in tako je od kolega stric, ki je delal v Nemčiji, v znak svoje uspešnosti pripeljal cel prtljažnik banan. Na dogajanje o non-paperju nisem bil ne vem kako pozoren, vendar ko zagledam prazno polico z bananami, pa mi ni vseeno. Imam občutek, da je v družbi nekaj narobe.
Na Balkanu nikogar ne zanima, kako živijo Inuiti, imajo pa prekleto dobro in do dvanajstega kolena preštete rdeče krvničke vseh sosedov.
Ko vidimo, da Lendvai obstaja, smo prepričani, da je obstajalo tudi dvajseto stoletje. In če je kaj lahko poligon za učenje politike in diplomacije, je to prav dvajseto stoletje. Zablode, napake politike in diplomacije so prav v dvajsetem stoletju pokazale svoje resnično krute rezultate. Prav Lendvai je tisti Evropejec ali boljše povedano »Mittelevropejec«, ki je sam doživel tako drugo vojno, trdo madžarsko fašistično in kasneje komunistično roko kot tudi prebeg v Avstrijo, kjer je bil kot tujec priča ponovnemu formiranju avstrijske družbe, ki so jo sestavljali iz črepinj monarhije.
Njegov pogled je vedno nekje vmes med vzhodom in zahodom ter novimi državami, ki so se formirale iz nekdanje monarhije, sovjetskega in otomanskega cesarstva. Na lastnih izkušnjah se je doslej že nekaj naučil. In prav to je tisto, kar človeku, kot je Lendvai, poveča občutljivost ob vsakem najmanjšem prepihu, tendenci, ki se pojavi v prostoru od Varšave do Istanbula. Pri tem ima Balkan posebno mesto, saj se je prav v tem okolju zakuhala marsikatera pizdarija, ki je imela kasneje posledice tudi izven tega območja. Plemenske tendence so pač v tem delu prisotne od nekdaj.
Na Balkanu nikogar ne zanima, kako živijo Inuiti, imajo pa prekleto dobro in do dvanajstega kolena preštete rdeče krvničke vseh sosedov. In tukaj temelji osnovni problem, ki se pokaže vsakih trideset let. Ko se na to lokalno logiko priveže še občutek pomena za globalno geopolitiko, je koktajl za to bombo pripravljen. Prav zaradi tega se vedno, ko se začne na tem prostoru govoriti o spreminjanju meja, marsikomu v Evropi ali drugod dvignejo ušesa kot poljskemu zajcu, ki zasliši šum v deteljici. Ta zadnji pojav non-paperja, dokumenta, ki je in ga uradno nikoli ni bilo, je prav ena takih stvari, ki je tistim starejšim diplomatom priklical spomin na mladost.
Nekoč so veljale za izraz blagostanja. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Na videz nenevarno pisanje je dokaz, da se nekaj v loncu kuha. Dodatno negotovost vnaša tisti del, ki je povezan z non. Ni jasno, kdo je avtor, ni jasno, čigava stališča so v tem dokumentu zastopana, in ni jasno, kdo je tisti, ki bi na podlagi tega dokumenta moral kaj storiti. Na eni strani imamo razvoj dogodkov v Bosni, potem pa vprašanje Kosova. Dve temi, ki se, če ju želimo reševati po istem muštru, izključujeta. Ker za obema stojijo mednarodni dokumenti in sporazumi. Poleg vsega pa gre za primere, ki bi lahko bili vzorec za reševanje naslednjih ne tako nedolžnih vprašanj. Od katalonskega do ciprskega. In smo spet tam. Nekaj obstaja, ki ne obstaja, a nam je prav dvajseto stoletje pokazalo, da je prav to sivo polje bananin olupek za mednarodno politiko.
Ker sem eden tistih, ki hodi v trgovino med zadnjimi, tik pred zaprtjem velikokrat opazim, da na policah ni banan. Ko vidiš prazno polico z bananami, dobiš naenkrat hladna kolena. Vprašanje, a smo spet tam. Smo spet v časih, ko ni banan? Banan, ki so nekoč veljale za izraz blagostanja. Banan, ki jih ni bilo, a so jih vsi jedi, ker so jih prešvercali iz Italije ali Avstrije. Saj tudi marakuje in manga in pasijonke in borovnic in lososa ni bilo, vendar jih ni nihče pogrešal. Pogrešali smo samo banane. Vprašanje je, kdo nas je sploh navadil jesti banane. Saj banane res niso življenjskega pomena za preživetje naroda. Vendar nismo stremeli po lososu ali mangu, ampak smo navalili na banane.
Na enak način kot danes premikajo meje, da bodo imeli nekaj več. In se, ko pogledaš z distance, sprašuješ, kaj pa bo drugače. Na eni strani govorijo o združeni Evropi, na drugi strani pa premikajo meje, da bi bile države nacionalno čim bolj čiste. Kakšen je prispevek k boljšemu življenju. Ti isti, ki stremijo, da bi imeli nacionalno čisto državo, za katero bi dali svoje življenje, naenkrat ugotovijo, da je vse skupaj brez zveze, in gredo v Nemčijo. Tisti, ki ostanejo, pa jim ta nacionalna blaznost prej ali slej pripelje vojno in so spet za eno generacijo v kurcu. Pomembno pa je, da imamo banane. Cela Juga si je želela banane. Kot pravi kolega Edo, ki je v času velike Emone prodajal banane, so ob informaciji, da prihaja cela ladja banan, to v Jugi razprodali v slabi uri in pol. On in dve tajnici s pisalnim strojem in telefonom z okroglo številčnico.
Tako zelo so si ljudje želeli banan, kot si želijo, da bi bila njihova država čim bolj čista. In tako so se banane, ki jih ni bilo, kot ni non-paperja, švercale pod sedeži stoenk in tako je Andy Warhol narisal banano in tako je Vitomir Gros v parlamentu nastavljal banane in tako je od kolega stric, ki je delal v Nemčiji, v znak svoje uspešnosti pripeljal cel prtljažnik banan. Na dogajanje o non-paperju nisem bil ne vem kako pozoren, vendar ko zagledam prazno polico z bananami, pa mi ni vseeno. Imam občutek, da je v družbi nekaj narobe.
