Kolumna Mateja Fišerja: Odeni se v škrlatno
Prešernov dan. Kulturni praznik. Ponosni in počaščeni, da smo ena redkih držav, v katerih je kulturni praznik tudi dela prost dan. Za ta dan se nekateri pripravljajo intimno, mogoče tako, da si sveže kavbojke zlikajo na črto, drugi pripravijo svoje najboljše oblačilo, Sunday Best, nekateri praznika ne opazijo, so pa tudi taki, ki na ta dan obiščejo katero od kulturnih ustanov. Skratka, izkoristijo dan za kulturo. Je že tako, da smo navajeni praznike slaviti, tako kot so nam zapovedali ali nas naučili. Prvi november je tisti dan, ko se spomnimo vseh, ki so bili, in kulturni praznik je dan, ko se spomnimo, da obstaja tudi kultura. Gogol Bordello je glasbena skupina iz spodnjega dela vzhodnega Manhattna, ki je sestavljena iz glasbenikov različnih etničnih skupin in različnega rodu. Igrajo ciganski pank. Ena njihovih bolj znanih skladb je Start Wearing Purple.
Avtor skladbe je Eugene Hütz, vodja in pevec skupine. Ko se je z dekletom preselil v New York, je v bližini stanovala starejša gospa, ki je bila vedno odeta v škrlatna oblačila. Gospa ni bila najbolj genau, vendar jo je bilo možno srečati vsak dan in vsem je hitro padla v oči. Tehnično ni bila čisto zmešana, čisto gladka pa tudi ne. Tako kot bi lahko definirali škrlatno barvo. Je nekje med temnordečo in vijoličasto, največkrat jo vidimo kot enega odtenkov v času zlate ure, to je, ko sonce zaide, a še vedno sveti in se na nebu mešata rdeča in modra. Ko sta se Eugene in njegovo dekle tu in tam sprla, tako kot se to dogaja tudi v boljših družinah, je pri sporu iskal tudi neke vrste izhodno strategijo. Našel jo je v pozivu »odeni se škrlatno«. V teh dneh ali dnevu, ko je kultura najpomembnejša, se zvrščajo dogodki in proslave, katerih skupni imenovalec je, da enačijo kulturo z jezikom, identiteto in unikatnostjo, ki nas tukaj in zdaj v tem prostoru prikazuje kot neponovljivo kreacijo. Ker so proslave na to temo pač v vsaki vasi in je treba za tovrstne dogodke pripraviti tudi scenarij in napisati besedila, je pač tudi tukaj hitro vidno pomanjkanje razumevanja snovi tistih, ki ta besedila sestavljajo.
Gre pač za iste osebe, ki pišejo besedila za prvi november, dan žena, prihod Miklavža in Božička. Pri slednjih je zadeva nekoliko preprostejša, ob kulturnem prazniku pa hitro pride do zamenjave tez in se v besedila in scenarije nehote vrinejo nacionalizmi in ideje o poveličevanju nacije in naroda brez konteksta. V veliko primerih se pojavi vračanje k stvarem, ki niso obstajale. Šele zdaj, ko se k njim vračamo, se v bistvu sploh pojavijo. Celo leto kuhamo domače klobase, za prešerna pa kranjsko, ker se nam zdi, da je le ta bolj naša in ima v sebi več naše kulture kot navadna domača klobasa. In podobno. Tako kot mrtvi niso mrtvi zgolj za prvi november, tudi kultura obstaja vse leto.
Pa ne zgolj pri nas, tudi drugod, tudi če je ne slavijo na enak način kot mi in ta dan ni dela prost. Tako se kultura in odnos do kulture najbolje pokažeta pri tistih, ki bi morali voditi (tudi državo), a se obnašajo, kot da vladajo. Skratka, odnos. A ko ga vprašaš, katere knjige je kupil in prebral, katere slike kupil, katere predstave, razstave in koncerte videl ali kako se je obnašal do svojih podrejenih ali tistih, ki niso na funkciji, postane zadeva kristalna in jasna. Nekateri niso čisto zmešani, gladki pa tudi ne. Skratka, če boste obiskali katero od kulturnih prireditev ali proslav in boste v družbi teh, ki bi prvi morali imeti odnos do sočloveka, senzibilnost, visoko raven kulture, se brez slabe vesti odenite škrlatno. Vsekakor ne boste zgrešili.
