NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Orango ubil libretista
Cilj je bil narediti kreaturo, ki bo križanec med človekom in primatom.
Odpri galerijo
Ni vedno morilec tisti, ki pritisne na petelina. FOTO: Guliver/Getty Images
Leta 1932 je Bolšoj teater slovitemu skladatelju Dmitriju Šostakoviču naročil opero. Uprizorjena naj bi bila ob petnajsti obletnici oktobrske revolucije. Ob velikih obletnicah, posebno ko je naročnik država, se slavijo množice, njihova volja in dobrobit skupnosti, ki naj simbolizira državno moč.
Velike države ali skupnosti imajo do tovrstnih spektaklov posebno afiniteto in lahko bi rekli tudi tehnologijo, da naredijo spektakel viden. Še sami pomnimo štafete mladosti, ki so bile simbol združitve, kot je danes vidno, nezdružljivega, neke skupnosti, ki, ko pogledamo podrobneje, niti ni bila tako heterogena, kot so na primer nekatere skupnosti. Francija, Amerika, Rusija združujejo dosti več različnih karakterjev, kot jih je bilo združenih nekoč pri nas.
Res je, da se posamezniki v majhnih vaseh dosti bolj »razlikujejo« kot v večji skupnosti, ko bič skupne identitete ne sledi malenkostnim razlikam, v želji po eni veliki. Skratka, Američani ne postavljajo pod vprašaj tega, kar naj bi pomenila ameriška skupnost, in je predvsem iz evropske perspektive »Itˋs the Amercian Way« dosti bolj vprašljiv kot pri Američanih doma. Pa naj gre za postavljanje purana na mizo ob zahvalnem dnevu ali izobešanja zastave na domačem vrtu.
Ko govorimo o stari celini, še ne vidimo skupnega imenovalca, skupne identitete brez podvprašanj, če želite, v domačem vrtu pač še nismo navajeni izobesiti evropske zastave, tako da je tudi tukaj vprašanje, kaj je stara in kaj nova celina ... Pa naj bo.
Ilja Ivanovič Ivanov je bil ruski biolog, raziskovalna področja so bila umetne oploditve in interspecifična križanja. Že na kongresu zoologov v Gradcu leta 1910 je v prispevku predstavil možnosti kreacije hibrida s pomočjo umetne oploditve.
Prizadevanja v tej smeri je nadaljeval tudi pozneje in eden najbolj poznanih eksperimentov je bil poizkus križanja primata s pomočjo človeške sperme in pozneje v obratni smeri. Cilj je bil narediti kreaturo, ki bo križanec med človekom in primatom.
Tovrstni poizkusi Ivanovu niso dali konkretnih rezultatov, so pa bili njegova prizadevanja in eksperimenti podlaga za opero z naslovom Orango, ki so jo začeli pripravljati Šostakovič in libretista Aleksej Nikolajevič Tolstoj in Aleksander Osipovič Starčakov ob petnajstletnici oktobrske revolucije. Ideja je bila, da se pokaže rast človeka skozi revolucijo in socialistični sistem. Avtorji so za temo vzeli križanca med človekom in primatom.
Tovrstna križanja imajo lahko želene kot tudi neželene rezultate. Na eni strani lahko dobimo kreacijo, ki je fizično močna in razumna, lahko pa gredo stvari tudi v smeri, ko dobimo kreaturo, ki fizično ni sposobna parirati moči narave, obenem pa nima lastne zmožnosti razsojanja in deluje intuitivno, nagonsko. Orangutan je pač brez vere in ideologije. Čeprav je bila intenca avtorjev, da se z delom postavijo nasproti vplivu buržoaznega tiska, kot kaže, oblasti niso celotne stvari razumele v tej smeri.
Naročilo je bilo odpovedano, libretist Starčakov, ki je bil kot kaže najmanj znan od trojice avtorjev, pa je bil aretiran in pozneje ustreljen. Opera ni bila nikoli dokončana, so pa bili deli Šostakovičevih notnih zapisov po naključju najdeni leta 2004 in prvič izvedeni leta 2011 pod taktirko finskega dirigenta Ese Pekke Salonena. Odkritje je zanimiv primer, posebno če poznamo ustvarjalno pot Dmitrija Šostakoviča, ki je vedno hodil po robu, med všečnostjo sistemu in tistim, kar je njegova dela trajno zapiralo v bunker.
Zaradi tega, ker baje ni prepoznal duha časa, ki ga je politični sistem narekoval, ali, ko pogledamo drugače, ker sistem ni prepoznal njegove glasbene kakovosti. Nekatera njegova dela so desetletja ostajala v bunkerju, druga pa bila nosilci dviga nacionalne zavesti sredi vojne. Veliko Šostakovičevih stvari se je lahko izvajalo šele po Stalinovi smrti.
Orango je lahko še danes simbol ali primer, ko ideologija poseže v vsakdanje življenje. Na tem mestu se lahko vprašamo, kdo je tisti, ki je ustrelil libretista, ki je bil mogoče zgolj pripovedovalec napačne zgodbe napačnemu poslušalcu. Je to orangutan, je to Šostakovič, sistem, ki ga ni prepoznal, Stalin, Ivanov ali eksperiment, ki ni dovolil, da orango zaživi? Ni vedno morilec tisti, ki pritisne na petelina. Pa naj gre za dobesedni ali umor v prenesenem pomenu.
Danes, ko gledamo dogajanja tako doma kot v tujini, se poraja občutek, da je nekje potiho Ilji Ivanoviču eksperiment celo uspel. Da orango živi, bolj kot kadar koli prej. Hodi med nami. Pazite, komu pripovedujete zgodbe, ki jih ne razume. To je lahko smrtno nevarno.
Velike države ali skupnosti imajo do tovrstnih spektaklov posebno afiniteto in lahko bi rekli tudi tehnologijo, da naredijo spektakel viden. Še sami pomnimo štafete mladosti, ki so bile simbol združitve, kot je danes vidno, nezdružljivega, neke skupnosti, ki, ko pogledamo podrobneje, niti ni bila tako heterogena, kot so na primer nekatere skupnosti. Francija, Amerika, Rusija združujejo dosti več različnih karakterjev, kot jih je bilo združenih nekoč pri nas.
Cilj je bil narediti kreaturo, ki bo križanec med človekom in primatom.
Res je, da se posamezniki v majhnih vaseh dosti bolj »razlikujejo« kot v večji skupnosti, ko bič skupne identitete ne sledi malenkostnim razlikam, v želji po eni veliki. Skratka, Američani ne postavljajo pod vprašaj tega, kar naj bi pomenila ameriška skupnost, in je predvsem iz evropske perspektive »Itˋs the Amercian Way« dosti bolj vprašljiv kot pri Američanih doma. Pa naj gre za postavljanje purana na mizo ob zahvalnem dnevu ali izobešanja zastave na domačem vrtu.
Ko govorimo o stari celini, še ne vidimo skupnega imenovalca, skupne identitete brez podvprašanj, če želite, v domačem vrtu pač še nismo navajeni izobesiti evropske zastave, tako da je tudi tukaj vprašanje, kaj je stara in kaj nova celina ... Pa naj bo.
Ilja Ivanovič Ivanov je bil ruski biolog, raziskovalna področja so bila umetne oploditve in interspecifična križanja. Že na kongresu zoologov v Gradcu leta 1910 je v prispevku predstavil možnosti kreacije hibrida s pomočjo umetne oploditve.
Prizadevanja v tej smeri je nadaljeval tudi pozneje in eden najbolj poznanih eksperimentov je bil poizkus križanja primata s pomočjo človeške sperme in pozneje v obratni smeri. Cilj je bil narediti kreaturo, ki bo križanec med človekom in primatom.
Tovrstni poizkusi Ivanovu niso dali konkretnih rezultatov, so pa bili njegova prizadevanja in eksperimenti podlaga za opero z naslovom Orango, ki so jo začeli pripravljati Šostakovič in libretista Aleksej Nikolajevič Tolstoj in Aleksander Osipovič Starčakov ob petnajstletnici oktobrske revolucije. Ideja je bila, da se pokaže rast človeka skozi revolucijo in socialistični sistem. Avtorji so za temo vzeli križanca med človekom in primatom.
Tovrstna križanja imajo lahko želene kot tudi neželene rezultate. Na eni strani lahko dobimo kreacijo, ki je fizično močna in razumna, lahko pa gredo stvari tudi v smeri, ko dobimo kreaturo, ki fizično ni sposobna parirati moči narave, obenem pa nima lastne zmožnosti razsojanja in deluje intuitivno, nagonsko. Orangutan je pač brez vere in ideologije. Čeprav je bila intenca avtorjev, da se z delom postavijo nasproti vplivu buržoaznega tiska, kot kaže, oblasti niso celotne stvari razumele v tej smeri.
Ni vedno morilec tisti, ki pritisne na petelina. FOTO: Guliver/Getty Images
Naročilo je bilo odpovedano, libretist Starčakov, ki je bil kot kaže najmanj znan od trojice avtorjev, pa je bil aretiran in pozneje ustreljen. Opera ni bila nikoli dokončana, so pa bili deli Šostakovičevih notnih zapisov po naključju najdeni leta 2004 in prvič izvedeni leta 2011 pod taktirko finskega dirigenta Ese Pekke Salonena. Odkritje je zanimiv primer, posebno če poznamo ustvarjalno pot Dmitrija Šostakoviča, ki je vedno hodil po robu, med všečnostjo sistemu in tistim, kar je njegova dela trajno zapiralo v bunker.
Zaradi tega, ker baje ni prepoznal duha časa, ki ga je politični sistem narekoval, ali, ko pogledamo drugače, ker sistem ni prepoznal njegove glasbene kakovosti. Nekatera njegova dela so desetletja ostajala v bunkerju, druga pa bila nosilci dviga nacionalne zavesti sredi vojne. Veliko Šostakovičevih stvari se je lahko izvajalo šele po Stalinovi smrti.
Orango je lahko še danes simbol ali primer, ko ideologija poseže v vsakdanje življenje. Na tem mestu se lahko vprašamo, kdo je tisti, ki je ustrelil libretista, ki je bil mogoče zgolj pripovedovalec napačne zgodbe napačnemu poslušalcu. Je to orangutan, je to Šostakovič, sistem, ki ga ni prepoznal, Stalin, Ivanov ali eksperiment, ki ni dovolil, da orango zaživi? Ni vedno morilec tisti, ki pritisne na petelina. Pa naj gre za dobesedni ali umor v prenesenem pomenu.
Danes, ko gledamo dogajanja tako doma kot v tujini, se poraja občutek, da je nekje potiho Ilji Ivanoviču eksperiment celo uspel. Da orango živi, bolj kot kadar koli prej. Hodi med nami. Pazite, komu pripovedujete zgodbe, ki jih ne razume. To je lahko smrtno nevarno.
