Kolumna Mateja Fišerja: Otroci s sladoledom
Februarja 2020 smo bili v Rimu. Pri vodnjaku Trevi, tistem iz filma La Dolce Vita, in na vseh drugih obveznih lokacijah se je trlo ljudi. Verjetno je bil takrat virus že z nami. Naslednji mesec sta bila vsa Evropa in večji del sveta zaprta. Stike med ljudmi smo omejili na tako imenovano osnovno celico. Stike med družinskimi člani. Gospodinjstvo. Na Piazza del Popolo je kafeterija Canova. Federico Fellini je bil tam redni gost. Vsak dan je tam popil kavo, bil je eden tistih gostov, ki jih imenujemo del inventarja. Živel je v uličici zgolj ovinek stran. Na hiši v tej uličici je danes tabla, posvečena njemu in ženi. Fellini in Giulietta Masina sta bil eden tistih parov, ki so zaznamovali in preživeli najbolj burna leta Rima in najslajša leta razvijajoče se svetovne filmske industrije. Ostala sta skupaj. Povezana. Poročena sta bila skoraj petdeset let.
Na otvoritvenem večeru filmskega festivala v Montréalu avgusta 1986 sta prva na plesni poduim stopila Giulietta Masina in David Lynch. Lynch še danes to pove s spoštovanjem. Plesal sem z Giulietto Masina. Na tem festivalu je doživel premiero njegov Blue Velvet. Pomnimo ga po Isabeli Rosellini, Dennisu Hopperju in tudi glasbi. Tako naslovna skladba Blue Velvet kot tudi Orbisonova In Dreams sta danes najbolj znani prav skupaj s podobami Lynchevega filma. »A Candy-colored clown they call the sandman, tiptoes to my room every night …« se začne skladba, ki govori tudi o sanjah ali v sanjah. Čeprav je Blue Velvet dosegel svetovni uspeh, pa lahko rečemo, da je devetdeseta še bolj označila Lyncheva nadaljevanka Twin Peaks. Ko se je pojavila, je spremenila način gledanja televizije.
Naenkrat so se vsi, ampak resnično vsi, od intelektualcev, žerjavistov, prodajalk krofov, kraljice Elizabete ali avtobusnih šoferjev, spraševali isto vprašanje. Vprašanje, za katero bi lahko rekli, da je povezalo svet. Vprašanje, ki je izbrisalo razlike med sloji in spoli. Če bi lahko izpostavili eno vprašanje, ki je zaznamovalo začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, je to vsekakor »Kdo je ubil Lauro Palmer?« In potem smo vse, kar smo videli v Fellinijevih in Lynchevih filmih in nadaljevankah, še enkrat doživeli doma. Za štirimi stenami. Če so se nekoč otroci igrali na cesti pred hišami in bloki, se znali umakniti prihajajočim vozilom, z žogo preoblikovali kakšen del blizu parkiranega avtomobila in se v sanjah sprehajali s »candy« obarvanim klovnom, je bila tokrat izziv resničnost. Življenje za štirimi zidovi. Kar hitro smo ugotovili, da povezanost s telefoni, tablicami in računalniki ni tisto, kar smo želeli. Socialna distanca je postala fizična distanca. Ugotovili smo, da je prav fizična bližina hrbtenica tako imenovane socialne bližine. Čutiti, kako nekdo diha, kateri parfum nosi, je nekaj, kar nam za zdaj nobena še tako prefinjena naprava ne more nadomestiti.
Tako je pri današnji street fotografiji zelo lepo vidno, da v mestu več ni človeka, ki ne bi nosil v roku telefona, ni kosila v restavraciji, kjer poleg jedilnega pribora soli in popra na mizi ne bi bil prisoten telefon. Ni čakalne vrste, kjer ljudje ne bi gledali v telefon. Skratka, povezani smo z vsem svetom, z vsemi neznanci in vplivneži, ne vidimo pa nekoga zraven sebe. Edino, kar nam je ostalo od tiste klasične, ne nove normalnosti, edino, kar še vedno daje upanje, so otroci s sladoledom. Videti je, da je lizanje sladoleda pomembnejše kot katera koli druga informacija, katero koli drugo opravilo in da le sladoled lahko ponudi celostno zadovoljstvo. Otroci s sladoledom ne potrebujejo niti telefona. Skratka, še je upanje.
