Kolumna Mateja Fišerja: Paparaci, drugi del
Brez paparacev je svet pač drugačen, veliko bolj dolgočasen. Nič ni na svojem mestu. Vse je narobe.
Odpri galerijo
Harry's bar na Via Veneto še danes živi od časov sladkega življenja, ko so se tam zbirali vsi, ki so kaj pomenili. Če se nisi pojavil tam, nisi bil pomemben. FOTOGRAFIJI: M. F.
Naj poizkusim nadaljevati kolumno Dejana Vodovnika. Paparaci, ki je oziroma so dobili ime v Fellinijevem La Dolce Vita, se ukvarjajo z dejavnostjo, ki se je v teh dneh zelo ohladila. Gre pač za vrsto fotografije ali industrije, ki ima svoje zakonitosti. Mnogi fotografi jih ne jemljejo za svoje, ker so pač nekoliko drugačni. Specifični. Mnogokrat so zraven, zelo blizu, včasih celo preblizu. V bistvu so vedno zraven. Vsekakor so bili zelo preblizu v primeru smrti princese Diane, ko se je enemu ali nekaterim od njih celo očitalo, da so krivi za njeno smrt.
Kontekst je nekoliko opisal Gordon Thomas v svoji knjigi Skrivnostne zgodbe Mossada, ko naj bi bili agenti zelo blizu šefu varnosti v hotelu Ritz, ki naj bi služil prav s prodajo informacij o znanih osebnostih paparacem. Tistim, ki prežijo na znane osebnosti in jih poizkušajo ujeti v nenadejanih situacijah. V obeh primerih, tako pri izvrševalcih akcij obveščevalnih služb kot paparacih, gre za neke vrste gladiatorsko dejavnost. Za atipično dejavnost, načine, kako pridemo nekomu zelo ali zelo zelo blizu.
Poti, ki se pri tem ubirajo, pač niso vedno takšne, kot bi jih ubral slehernik. Nekateri to imenujejo specifika dejavnosti. Tako pač dobijo mediji štof, iz katerega delajo zgodbice in zgodbe. Zaradi tega so paparaci nepogrešljiv del industrije obveščanja. Ko je Fellini posnel La Dolce Vita, je postal poklic paparaca legitimen, legalen in skoraj romantičen. Paparaci so postali oko javnosti v obedovalnicah in spalnicah posvečenih.
Po tem filmu je pač vse postalo drugače. Scena v fontani Trevi ni pustila sledi zgolj v filmu, ampak v celotnem Rimu. Fontano Trevi je treba obiskati. Če sta bila tam Anita Ekberg in Marcelo Mastroianni, moramo biti tudi mi. Kultna je postala tudi ulica Via Veneto. Lokacija, kamor si se v najboljših časih rimskega dvajsetega stoletja moral priti pokazat. Ni bilo pomembne osebe na svetu, ki ni sedela v Harry's baru. V nasprotnem pač nisi bil pomemben. Ulica je dajala veljavo pomembnim in oni njej.
Prav tam je bilo neformalno gnezdo paparacev. Kaj ti pomaga, da si bil tam, če pa tega nihče ne izve? In paparaci so tisti, zaradi katerih se izve. Brez njih ni in ni bilo sodobne kulture in brez tega ni kruha za igralce, režiserje, glasbenike in druge. Mediji pa so tisti, ki dajejo tem ljudem prostor, v katerem se lahko pokažejo. Paparaci so dajali vizualno podobo, potrditev novinarskim zgodbam.
Eden najpomembnejših iz Via Veneto je Rino Barillari. Kralj paparacev, The King od Paparazzi, kot je naslov filma iz leta 2018. Ne le današnja kriza, ampak predvsem pojav fotoaparata v telefonih je paparacem predvsem pa urednikom v medijih povzročil veliko preglavic. S tem intimnim pripomočkom je pač vsaka trash zvezda dobila priložnost, da začne sama producirati množico podob o sebi in z njimi obsipati uredništva. Ni bilo več sita paparacev, ki vedo, koga sploh velja fotografirati. Kaj se bo prodajalo. Vsaka obrita ni za naslovnico.
Res je, da se je vzporedno pojavila množica portalov, na katerih so prostor dobili prav ti mejni liki iz druge ali tretje lige. Via Veneto še danes živi od romantičnih časov sladkega življenja, ko se je začela naveza zvezde-paparaci-mediji postavljati. Neki odnos, v katerem so bili vsi zmagovalci, tudi če je vmes razpadel kašen zakon. Skratka, medijski trg brez paparacev ne funkcionira. In ko ne funkcionirajo mediji, tukaj ni niti šovbiznisa. Ko ni šovbiznisa, ni veselja. Sedaj komaj vidimo, kako krut je svet, ko se nič ne dogaja, ko ni veselja. Ostane nam zgolj objavljanje sveže pečenega kruha. Si predstavljate, kaj bi rekli naši bralci, ko bi v naslednji številki objavili štiri strani pečenega kruha in preostale strani nekih likov, ki stojijo v gatah pred ogledalom?
Samo čakal sem, da bo kraljica objavila selfie v gatah ali španarcah s torto in štiriindevetdesetimi svečkami s hešem #pustimserazvajati. Koga pa briga, če si ti doma. Brez paparacev je svet pač drugačen, veliko bolj dolgočasen. Nič ni na svojem mestu. Vse je narobe. Tako kot pravi ciganski vic: »Včasih so politiki vodili državo, delavci delali, cigani pa kradli. Danes delavci vodijo državo, politiki kradejo, a mi cigani pa naj delamo?«
Brez paparacev je svet pač drugačen, veliko bolj dolgočasen. Nič ni na svojem mestu. Vse je narobe.
Kontekst je nekoliko opisal Gordon Thomas v svoji knjigi Skrivnostne zgodbe Mossada, ko naj bi bili agenti zelo blizu šefu varnosti v hotelu Ritz, ki naj bi služil prav s prodajo informacij o znanih osebnostih paparacem. Tistim, ki prežijo na znane osebnosti in jih poizkušajo ujeti v nenadejanih situacijah. V obeh primerih, tako pri izvrševalcih akcij obveščevalnih služb kot paparacih, gre za neke vrste gladiatorsko dejavnost. Za atipično dejavnost, načine, kako pridemo nekomu zelo ali zelo zelo blizu.
Poti, ki se pri tem ubirajo, pač niso vedno takšne, kot bi jih ubral slehernik. Nekateri to imenujejo specifika dejavnosti. Tako pač dobijo mediji štof, iz katerega delajo zgodbice in zgodbe. Zaradi tega so paparaci nepogrešljiv del industrije obveščanja. Ko je Fellini posnel La Dolce Vita, je postal poklic paparaca legitimen, legalen in skoraj romantičen. Paparaci so postali oko javnosti v obedovalnicah in spalnicah posvečenih.
Po tem filmu je pač vse postalo drugače. Scena v fontani Trevi ni pustila sledi zgolj v filmu, ampak v celotnem Rimu. Fontano Trevi je treba obiskati. Če sta bila tam Anita Ekberg in Marcelo Mastroianni, moramo biti tudi mi. Kultna je postala tudi ulica Via Veneto. Lokacija, kamor si se v najboljših časih rimskega dvajsetega stoletja moral priti pokazat. Ni bilo pomembne osebe na svetu, ki ni sedela v Harry's baru. V nasprotnem pač nisi bil pomemben. Ulica je dajala veljavo pomembnim in oni njej.
Harry's bar na Via Veneto še danes živi od časov sladkega življenja, ko so se tam zbirali vsi, ki so kaj pomenili. Če se nisi pojavil tam, nisi bil pomemben. FOTOGRAFIJI: M. F.
Prav tam je bilo neformalno gnezdo paparacev. Kaj ti pomaga, da si bil tam, če pa tega nihče ne izve? In paparaci so tisti, zaradi katerih se izve. Brez njih ni in ni bilo sodobne kulture in brez tega ni kruha za igralce, režiserje, glasbenike in druge. Mediji pa so tisti, ki dajejo tem ljudem prostor, v katerem se lahko pokažejo. Paparaci so dajali vizualno podobo, potrditev novinarskim zgodbam.
Eden najpomembnejših iz Via Veneto je Rino Barillari. Kralj paparacev, The King od Paparazzi, kot je naslov filma iz leta 2018. Ne le današnja kriza, ampak predvsem pojav fotoaparata v telefonih je paparacem predvsem pa urednikom v medijih povzročil veliko preglavic. S tem intimnim pripomočkom je pač vsaka trash zvezda dobila priložnost, da začne sama producirati množico podob o sebi in z njimi obsipati uredništva. Ni bilo več sita paparacev, ki vedo, koga sploh velja fotografirati. Kaj se bo prodajalo. Vsaka obrita ni za naslovnico.
Res je, da se je vzporedno pojavila množica portalov, na katerih so prostor dobili prav ti mejni liki iz druge ali tretje lige. Via Veneto še danes živi od romantičnih časov sladkega življenja, ko se je začela naveza zvezde-paparaci-mediji postavljati. Neki odnos, v katerem so bili vsi zmagovalci, tudi če je vmes razpadel kašen zakon. Skratka, medijski trg brez paparacev ne funkcionira. In ko ne funkcionirajo mediji, tukaj ni niti šovbiznisa. Ko ni šovbiznisa, ni veselja. Sedaj komaj vidimo, kako krut je svet, ko se nič ne dogaja, ko ni veselja. Ostane nam zgolj objavljanje sveže pečenega kruha. Si predstavljate, kaj bi rekli naši bralci, ko bi v naslednji številki objavili štiri strani pečenega kruha in preostale strani nekih likov, ki stojijo v gatah pred ogledalom?
Ta bar je bil tudi 'pisarna' najslovitejših paparacev.
Samo čakal sem, da bo kraljica objavila selfie v gatah ali španarcah s torto in štiriindevetdesetimi svečkami s hešem #pustimserazvajati. Koga pa briga, če si ti doma. Brez paparacev je svet pač drugačen, veliko bolj dolgočasen. Nič ni na svojem mestu. Vse je narobe. Tako kot pravi ciganski vic: »Včasih so politiki vodili državo, delavci delali, cigani pa kradli. Danes delavci vodijo državo, politiki kradejo, a mi cigani pa naj delamo?«
