Kolumna Mateja Fišerja: Pét Nat
Pravica do izbire je velika stvar. Mnogo se jih spomni, da je pravica do izbire bila nekoč omejena na izbiro med enim produktom ali njegovo alternativo in ne na izbiro med različnimi tipi istega izdelka. Izbral si pač med rižo ali krompirjem. Naenkrat pa se je pojavila možnost, da izbereš med različnimi tipi riža ali različnimi tipi krompirja. Tako je bilo tudi pri vinih. Za špricar je šel janževec, za kaj bolj finega pa traminec. Penina je bila na meniju zgolj na novo leto, za foršus pa kaj kratkega. Edino pri pelinkovcu je bila možnost izbrati med sladkim in grenkim. Za vse preostalo pa se je vedelo, kaj kam sodi. In to je to. Nekateri pravijo, da je bil red in je bilo vsega dovolj. Nobenemu ni nič manjkalo. Kasneje so se pojavili časi, ki so obljubljali pravico do izbire. Sistem se je spremenil, vendar ljudem tega nekako ni uspelo ponotranjiti. Prvi odziv je bil, da so začeli izbirati vse, samo tega ne, na kar so bili navajeni. Pravica do izbire. Čeprav jim mogoče stvari niso ustrezale, je bilo pomembno, da lahko izbiraš, izbiraš, tudi, ko ne znaš izbrati. Prišlo je do paralakse med intimnim prepričanjem, navado in družbeno pričakovanim, sprejemljivim vedenjem. Tudi na strani ponudbe so se začele pojavljati novitete in novotarije, ki niso bile nič drugega kot nekaj novega, vsaj v zaznavi. Ljudje so želeli nekaj novega, da lahko izbirajo. Ko se je tovrstna prvotna norija polegla, pa so se nekatere stvari začele postavljati na pravo mesto. Tako je na primer v vinskem sektorju nastal prehod od tako imenovanih sladkih vin k tistim bolj »resnim«. Hkrati s spremembo generacije v vinogradniških družinah in velikih vinogradniških sistemih je Slovenija začela dobivati tudi avtorska vina, ko se je za steklenico postavil človek, ki je znal povedati, kaj počne, na kakšen način, zakaj in kje. Naenkrat smo postali zanimiva vinska destinacija, kjer lahko izbiraš med resno ponudbo. Na vseh segmentih vinarstva so se pojavili resni avtorji, ki znajo narediti tako bela kot rdeča vina in tudi penine. Trend s tako imenovanimi oranžnimi vini je Slovenijo postavil še višje v vinski Evropi. Če smo bili doslej še eni od proizvajalcev dobrih vin, ki smo s svojimi vini čakali v vrsti z drugimi, so nas oranžna vina postavila med liderje. Tiste, brez katerih si resne debate na to temo pač ni mogoče predstavljati. Tiste, ki ne čakajo več v vrsti, ampak se jih najprej vpraša, šele po tem pa išče alternative drugod. Mogoče majhen segment, ki ga nekateri občudujejo, drugi pa zanikajo, ampak pošteno povedano smo v tem segmentu upoštevanja vreden sogovornik. Res je, da večina ljudi nima niti dovolj znanja niti volje, da bi na to temo imela svoje mnenje, ker pač popijejo, kar dobijo oziroma kar jim je všeč. V večini primerov je to nekaj lahkega, preprostega, tako imenovano »easy going«. Tako se je pred leti pojavil trend Pét Nat. Rahlo peneča vina, ki lahko s svojo enostavnostjo, svežino in aromatiko zadovoljijo nezahtevnega pivca. Izraz je okrajšava francoskega »pétillant naturel« – naravno peneče in predstavlja tako za proizvajalce kot za pivce nekaj enostavnega, naravnega, vendar vseeno povezanega z lokacijo. Pri tem trendu je zanimiva tudi podoba, saj odstopa od klasičnega, togega vinskega oblikovanja in s svojim videzom nagovarja segment, ki je doslej posegal po špricih in lahkih različicah longdrinkov. Vprašanje je, ali je pét nat že pljusknil tudi k nam, gre za modno muho ali trend, ki je mogoče dober zaradi tega, ker bo med vinske pivce privabil nove uporabnike, katerih del bo s časom vsekakor prešel med poznavalce in uporabnike resnih vin. Mogoče gre prav zaradi tega za naslednjo veliko stvar v vinski in gastronomski kulturi.
