NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Policaj iz Bruslja
Pri vseh teh kolobocijah, volitvah, izvolitvah in preostali politični aritmetiki je jasno zgolj to, da povprečnemu Evropejcu ni nič jasno.
Odpri galerijo
Hercule Poirot FOTO: S. N.
V teh dneh se znova sestavlja Evropska komisija. Bile so evropske volitve in države članice so neodvisno od tega predlagale svoje kandidate za evropsko vlado. Rezultati evropskih volitev sicer neposredno niso povezani z izborom kandidatov, ki jih pošiljajo posamezne države kot svoje predloge, so pa povezane z njihovo izvolitvijo.
Tudi tukaj sicer ni neposredne povezave z rezultati evropskih volitev, saj je tudi v tej konstelaciji možno podtakniti kakšnega črnega Petra, kjer bo glasovanje potekalo za komisijo v celoti, in ne o posameznih kandidatih, ki jih bo evropska premierka izbrala v svojo ekipo. V bistvu je tako prav, ker bo glasovanje šlo na pleča nove predsednice komisije, ona pa naj potem svoje kandidate drži na uzdah.
V dobrem in slabem, kot bi rekli, bodo z njo in ona z njimi. Veliko prahu je bilo v zraku že ob najavi kandidatur, tako doma, na lokalni ravni, če lahko to tako imenujemo, kot tudi na evropski ravni. Ena od kandidatk, ki se je videla in počutila najbolj pozvano za kandidatko iz naših logov, si je vsekakor nadela štrik za vrat, ko je eksplicitno nasprotovala predsednici oziroma je eksplicitno povedala, da je ne podpira. Užaljenost, ki jo je bilo čutiti, ko ni bila postavljena za kandidatko, je bila začudenja vredna, saj ne glede na prestiž evropske funkcije posameznik res ne more računati, da bi deloval v timu z nekom, ki ga ne podpira, in verjetno si tega tudi ne želi. Prav tukaj se znova postavlja vprašanje ustroja strankarske politike. Na eni strani imamo mikrolokalno raven, kamor spadajo občine.
Na občinski ravni res ne vidim smisla ideoloških delitev, strankarske politike, če želite, saj gre za vprašanje komunalnih tem. Na občinski ravni je v bistvu vseeno, ali in v katero cerkev hodiš, ker je treba zrihtati kanalizacijo in asfaltirati lokalno cesto ter narediti reflektorje na nogometnem igrišču. Kot vidimo zdaj, so pač evropske volitve neki agregat blokov, ki se bolj ali manj podobno seštevajo iz rezultatov, ki jih dosežejo posamezni kandidati na nacionalnih volitvah v Evropski parlament. Rezultati za Evropski parlament na nacionalnih ravneh niso premosorazmerni s strankarskimi rezultati v nacionalne parlamente.
Se pravi, da imajo politične stranke na nacionalni ravni na volitvah v Evropski parlament zgolj funkcijo dajanja neke hrbtenice, tehnične podpore kandidatom, ki se potegujejo za funkcijo evropskega parlamentarca. Spet gre za nekomunalno funkcijo, postavljanje pipelina za dosego vsake vukojebine, ki je drugače kandidati ne bi ali bi jo zelo težko dosegli. In ko so parlamentarci izbrani, se za ministra izbere tisti, ki je bolj plod razmerij in konsenza trenutne koalicijske sestave na nacionalni ravni ne glede na rezultate evropskih volitev.
Kot smo že omenili, pa je verjetnost za izbor tega kandidata spet bolj kot njegove dejanske kompetence in politično prepričanje pomembno razmerje med močjo blokov, ki so se sestavili na evropski ravni iz posameznikov, ki so prišli iz posameznih držav. Spet gre za paketni pristop, kompromis, ki se išče na podlagi razmerij moči med evropskimi bloki. Komplicirano, to je tema, ki bi jo po mojem mnenju lahko razvozlala samo ena oseba.
To je bivši belgijski policaj. Sliši na ime Hercule Poirot. Agatha Christie je lik belgijskega policaja našla med prvo svetovno vojno v svoji vasi, ko je voluntirala pri oskrbi ranjencev. Belgijski vojak, ki ga je oskrbovala, je bil inspiracija za kreacijo lika, ki je postal vsekakor najznamenitejši Belgijec in eden bolj znanih Evropejcev. Hiringi, ki trenutno potekajo, niso najbolj nedolžna stvar. Madžar in Romunka sta že padla oziroma bila zamenjana tudi zaradi konflikta interesov, Hrvatica, ki naj bi bila odgovorna za področje demografije in demokracije, je pozabila prijaviti lastništvo dvanajstmetrske jahte, tako da bo imel naš Janez Lenarčič, ki se bo spopadal s krizami, kot kaže dovolj dela tudi znotraj domače hiše.
Zadeva postane nekoliko bolj kompleksna, ko vključimo brexit. Pri vseh teh kolobocijah, volitvah, izvolitvah in preostali politični aritmetiki je jasno zgolj to, da povprečnemu Evropejcu ni nič jasno. Prav zaradi tega bi veljalo na evropski ravni ustanoviti neko častno funkcijo Hercule Poirot. Le ta bi na koncu vse skupaj razvozlal in razložil tako, da bi to razumel povprečni prebivalec Evrope.
Tudi tukaj sicer ni neposredne povezave z rezultati evropskih volitev, saj je tudi v tej konstelaciji možno podtakniti kakšnega črnega Petra, kjer bo glasovanje potekalo za komisijo v celoti, in ne o posameznih kandidatih, ki jih bo evropska premierka izbrala v svojo ekipo. V bistvu je tako prav, ker bo glasovanje šlo na pleča nove predsednice komisije, ona pa naj potem svoje kandidate drži na uzdah.
V dobrem in slabem, kot bi rekli, bodo z njo in ona z njimi. Veliko prahu je bilo v zraku že ob najavi kandidatur, tako doma, na lokalni ravni, če lahko to tako imenujemo, kot tudi na evropski ravni. Ena od kandidatk, ki se je videla in počutila najbolj pozvano za kandidatko iz naših logov, si je vsekakor nadela štrik za vrat, ko je eksplicitno nasprotovala predsednici oziroma je eksplicitno povedala, da je ne podpira. Užaljenost, ki jo je bilo čutiti, ko ni bila postavljena za kandidatko, je bila začudenja vredna, saj ne glede na prestiž evropske funkcije posameznik res ne more računati, da bi deloval v timu z nekom, ki ga ne podpira, in verjetno si tega tudi ne želi. Prav tukaj se znova postavlja vprašanje ustroja strankarske politike. Na eni strani imamo mikrolokalno raven, kamor spadajo občine.
Na občinski ravni res ne vidim smisla ideoloških delitev, strankarske politike, če želite, saj gre za vprašanje komunalnih tem. Na občinski ravni je v bistvu vseeno, ali in v katero cerkev hodiš, ker je treba zrihtati kanalizacijo in asfaltirati lokalno cesto ter narediti reflektorje na nogometnem igrišču. Kot vidimo zdaj, so pač evropske volitve neki agregat blokov, ki se bolj ali manj podobno seštevajo iz rezultatov, ki jih dosežejo posamezni kandidati na nacionalnih volitvah v Evropski parlament. Rezultati za Evropski parlament na nacionalnih ravneh niso premosorazmerni s strankarskimi rezultati v nacionalne parlamente.
Se pravi, da imajo politične stranke na nacionalni ravni na volitvah v Evropski parlament zgolj funkcijo dajanja neke hrbtenice, tehnične podpore kandidatom, ki se potegujejo za funkcijo evropskega parlamentarca. Spet gre za nekomunalno funkcijo, postavljanje pipelina za dosego vsake vukojebine, ki je drugače kandidati ne bi ali bi jo zelo težko dosegli. In ko so parlamentarci izbrani, se za ministra izbere tisti, ki je bolj plod razmerij in konsenza trenutne koalicijske sestave na nacionalni ravni ne glede na rezultate evropskih volitev.
Kot smo že omenili, pa je verjetnost za izbor tega kandidata spet bolj kot njegove dejanske kompetence in politično prepričanje pomembno razmerje med močjo blokov, ki so se sestavili na evropski ravni iz posameznikov, ki so prišli iz posameznih držav. Spet gre za paketni pristop, kompromis, ki se išče na podlagi razmerij moči med evropskimi bloki. Komplicirano, to je tema, ki bi jo po mojem mnenju lahko razvozlala samo ena oseba.
To je bivši belgijski policaj. Sliši na ime Hercule Poirot. Agatha Christie je lik belgijskega policaja našla med prvo svetovno vojno v svoji vasi, ko je voluntirala pri oskrbi ranjencev. Belgijski vojak, ki ga je oskrbovala, je bil inspiracija za kreacijo lika, ki je postal vsekakor najznamenitejši Belgijec in eden bolj znanih Evropejcev. Hiringi, ki trenutno potekajo, niso najbolj nedolžna stvar. Madžar in Romunka sta že padla oziroma bila zamenjana tudi zaradi konflikta interesov, Hrvatica, ki naj bi bila odgovorna za področje demografije in demokracije, je pozabila prijaviti lastništvo dvanajstmetrske jahte, tako da bo imel naš Janez Lenarčič, ki se bo spopadal s krizami, kot kaže dovolj dela tudi znotraj domače hiše.
Zadeva postane nekoliko bolj kompleksna, ko vključimo brexit. Pri vseh teh kolobocijah, volitvah, izvolitvah in preostali politični aritmetiki je jasno zgolj to, da povprečnemu Evropejcu ni nič jasno. Prav zaradi tega bi veljalo na evropski ravni ustanoviti neko častno funkcijo Hercule Poirot. Le ta bi na koncu vse skupaj razvozlal in razložil tako, da bi to razumel povprečni prebivalec Evrope.
