Kolumna Mateja Fišerja: Prihod gladiatorjev

Prihod gladiatorjev (Vjezd gladiátorů) je vojaška koračnica, ki jo je leta 1897 napisal češki skladatelj Julius Fučík. Kot vojaški glasbenik je služboval tudi v Sisku in Sarajevu. Med drugim je avtor slovenske koračnice Triglav op. 72 (1900), ki v delu melodije zelo spominja na skladbo Miroslava Vilharja Po jezeru bliz' Triglava (1852). Skladba Prihod gladiatorjev je s časom postala cirkuška himna ali bolje povedano najbolj prepoznavna cirkuška skladba, ki jo igrajo ob najavi in prihodu klovnov v areno. Velikokrat je prisotna ob defileju eksotičnih živali ali na koncu nastopa slonov. Prihod cirkusa v Soboto je bil za nas otroke vedno posebno doživetje. Navdušenje se je stopnjevalo vse od časa, ko so delavci lokalne komunale začeli razobešati plakate po mestnih kandelabrih, nadaljevalo se je ob prihodu in postavljanju šotora, vse skupaj pa je doživelo vrhunec, ko je prišel dan predstave.

Slon, ki je ležal na športnem igrišču naše šole, je bil posebna atrakcija, saj tako velike kreature zlepa ne vidiš v panonskem svetu. S prihodom cirkusa smo dobili občutek, da tudi ta naš varaš nekaj velja na širšem zemljevidu, saj ga cirkus, ki se ponaša z obiskom zvenečih mest po Evropi in svetu, drugače ne bi obiskal. Cirkus je na splošno eden tistih pojavov, ki skozi zgodovino povezujejo, je element komunikacije med različnimi kulturami in vzorci. Cirkus je drugačen od teatra, tekme, koncerta ali veselice. Cirkus pride, prinese v mesto novo veselje ali žalost in odide. Mnogo je zgodb o tistih, ki so odšle s cirkusom. Tista dekleta, ki so se zaljubila v požiralca ognja ali mladega žonglerja in izginila s cirkusom.

Tu in tam je še prihajal glas, kje so, potem pa je vse potihnilo in sled se je izgubila. Vse do prihoda naslednjega cirkusa, ko je magija spet preplavila mesto. Pričakovanje, ki se pojavlja pred ogledom predstave v cirkusu, je tisti občutek, ki ga ne more ponoviti nobena druga stvar. Pričakovanje nepredvidenega. Čeprav gre pri cirkusu za dokaj predvidljiv vzorec, za elemente, ki jih pričakujemo, je bil največji del pričakovanja povezan s presenečenji, ki jih dober cirkus vedno pripravi. Vedeli smo, da nas bodo presenetili, nismo pa vedeli, kako in kdaj. Akrobat na konju, debela ženska s pudlico, orjak, artistke na trapezu, klovni, kot so žalostni Pierrot, Harlekin ali veseli Auguste, požiralec ognja, žongler, opice, levi in seveda nastop slonov. Vse to smo požirali bolj kot kupe sladkorne pene, ki spada zraven. Eksotične živali so tiste, ki dajejo cirkusu veljavo. Videti jih v živo je posebna izkušnja. Prav na veščinah eksotičnih živali so v preteklosti živeli mnogi cirkusi. Več je bilo slonov, boljši je bil cirkus. S prepovedjo uporabe teh živali so mnogi propadli.

Nemec Carl Hagenbeck iz Hamburga je bil na prelomu v dvajseto stoletje eden največjih trgovcev z eksotičnimi živalmi. Od njega so kupovali tudi sloviti ameriški cirkusi, kot so Barnum in preostali. Te živali so nato prevzeli cirkuški trenerji, ki so jih tudi z zelo krutimi metodami naučili točk. Cirkuse je vedno spremljal tudi neke vrste živalski vrt, kjer so si lahko obiskovalci pred predstavo ali po njej ogledali živali, ki jih drugje niso videli. Ob tem je Hagenbeck pogruntal, da bi bilo zanimivo, ko bi poleg živali k razstavi dodal tudi druga živa bitja, ki živijo v njihovih okoljih. Na razstavi so se znašli Samoanci in ob polarnih medvedih Eskimi. Velik uspeh je imela tudi razstava predstavnikov plemena Nuba in labradorskih Inuitov. Tudi ameriški cirkusi so v svojih živalskih vrtovih ali mileje povedano etničnih razstavah imeli kitajske in indijske družine, Indijance in avstralske aborigine. Cirkus spet prihaja v naše kraje. Z vsemi svojimi obveznimi točkami. Prav veselimo vzdušja, ki ga pričarajo prvi takti Prihoda gladiatorjev. Tokrat boste lahko videli Prekmurce. Nekaterim boste lahko tudi segli v roko. Organizatorji apelirajo na obiskovalce, naj jih med predstavo ne hranijo in ne drezajo v njih. Nekateri lahko postanejo agresivni. Posebno to velja za dolgo neparjene samičke.