NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Promet, kot je bil nekoč
Po desetletjih vlaganja v ceste ugotavljamo, da za pot do Dalmacije porabimo prav toliko časa, kot smo ga s katrco brez klime.
Odpri galerijo
Z nenehnim tehničnim napredkom se vse bolj približujemo načinu potovanja, kot smo ga že poznali. FOTO: M. F.
Mnogokrat, ko na Dunaju stojim v vrsti in čakam, da se konjska vprega pred menoj nekoliko umakne, si mislim, da je tudi to eden od dosežkov naše civilizacije. To vajo ponavljam tudi nekajkrat na teden, saj po naši ulici vodi pot, po kateri dunajski fijakerji hodijo v službo. Topot konjskih kopit pomirja. Posebej tisti, ki odzvanja na asfaltu. Ob ponedeljkih in petkih tovrstna terapija prav prija, ker ti misel usmeri nekam drugam, včasih tudi v tisto staro normalnost, za katero imamo občutek, da je bila čista, nepokvarjena in je delovala na neki bazični ljudski logiki.
Tako kot topot konjskih podkev na asfaltu ni avtentičen, saj bi bil edini originalen tisti zven na makadamu, je tudi mit o neki stari normalnosti zgolj želja tistih, ki drugega ne poznamo. Tako me preganja ideja, da bi bilo enkrat zanimivo najeti fiaker in se v družbi prijateljev odpraviti na pot z Dunaja do Ljubljane, mogoče Trsta ali Benetk. Da vidimo, kako so potovali Mozart, Beethoven ali Sissi, ko so šli na turnejo. Da podoživimo čas nekdanjih potovanj, odkrijemo stare gostilne, ki so nekoč nastajale prav v ritmu, ko je bilo treba odpočiti konja, nahraniti kočijaža ali prespati, ter ponovno odkriti kraje, ki so bili nekoč pomembna vozlišča, ker so se predajale tudi zaupne informacije in pošta.
Pošta se je nekoč vozila na relaciji Murska Sobota, Cankova, Bad Radkersburg, Radenci. Terme so bile od nekoč srečališče evropske buržoazije, politike, umetnosti in gospode, ki je tam lahko bi rekli dobesedno živela. V terme so lahko šle ženske tudi same ali s prijateljicami in tam so se spletali poznanstva, ljubezni in zavezništva, brez katerih še dandanes težko pojasnimo marsikatero politično ali gospodarsko odločitev Evrope dvajsetega stoletja. Tako pravijo, da je nastal tudi sloviti Scotland Yard, ker so kočijaži prinašali informacije iz različnih krajev dežele in je oblast tam izvedela, kdo je kje, koga ali komu. Tudi zaradi tega je Dunaj zanimiv. Ker je vedno na nekem križišču med vzhodom in zahodom, severom in jugom.
Kjer se od nekdaj srečujejo informacije iz različnih delov Evrope in tako tudi danes velja za dokaj zanimivo obveščevalno gnezdo. Kot zapiše Vladimir Vauhnik, je vsaka informacija pomembna, tako tista s ceste kot iz preverjenih virov, samo jo je treba pravilno ovrednotiti. Tudi zaradi tega je pomemben promet, infrastruktura, ki omogoča, da se ljudje gibljejo, da se srečajo. Na Dunaju še danes delujejo skoraj vsa prevozna sredstva, ki jih je človek kadar koli izumil. Lahko se peljete s konjem, vlakom, tramvajem, letalom, kolesom, mopedom, ladjo, jadrnico, motornim čolnom, metrojem, avtobusom, skirojem, rolko, kotalkami, rikšo, električnim avtomobilom ali električnimi skiroji.
Lahko uporabite sharing za avtomobile ali najamete kolo. Skratka vse, kar je bilo kadar koli izumljeno, je še danes v uporabi. Dvajseto stoletje je prav na področju gibanja ljudi prispevalo izjemni delež. Že sloviti Le Corbusier je v svoji Towards a New Architecture postavil ladjo, avtomobil in letalo kot tiste elemente, ki spreminjajo družbo. Tukaj sta še vlak in dvigalo, ki je arhitektom odprlo vertikalo. Način, kako živimo, in način, kako bomo gradili družbo, mesto in stanovanje. Zaradi tega pravijo, da je urbanizem kraljevska disciplina, ker združuje znanje in vizije, ki presegajo zgolj stroko arhitekture, ampak je treba videti veliko širše in dlje.
In ko se v teh dneh odpraviš na pot proti morju, so najpomembnejše prometne informacije. Ena sama katastrofa. Postajališča so tudi na avtocestah razporejena na približno trideset kilometrov, ker je baje to nekdanji vzorec, ko je bilo treba odpočiti konja in osvežiti kočijaža. Informacije o mejnih prehodih pa kap. Na tem mejnem prehodu dve uri, na drugem štiri ure, tam kolona devet kilometrov in tako naprej. Cestninske postaje so dobesedno zabasane in lokalci uporabljajo poljske poti, da lahko kolikor toliko normalno preživijo dan. Pa se vprašamo, kje je rešitev. Kot je videti, sta tukaj odpovedali tako stroka kot politika.
Ni več tistih, ki bi videli dlje in širše. Mesta smo zabasali s pločevino, ki je dobesedno ne uporabljamo, ker stoji na mestu, ko pa želimo ta naš ljubljeni avto uporabiti za to, za kar smo ga kupili, ugotovimo, da ne pridemo nikamor. Stojimo na mestu in po desetletjih vlaganja v ceste ugotavljamo, da za pot do Dalmacije porabimo prav toliko časa, kot smo ga nekoč s katrco brez klime. Govorimo o električni prihodnosti avtomobilov, ob tem pa pozabljamo, kako bo videti pot na morje, ko se na nekem počivališču zaustavi dvesto avtomobilov, ki bodo želeli nafilati baterije. Kakšen dan ali dva boste tam postali in nato odrinili naprej. Ne boste rezervirali zgolj hotela na končni destinaciji, ampak tudi tiste ob poti, da nahranite konja in odpočijete kočijaža. Kot je videti danes, infrastruktura ne sledi razvoju. In vprašanje je, ali sistem sploh zdrži vse te obremenitve, ki se pričakujejo.
Ta napredek nas pelje nekam, kjer smo že bili. Promet, kot je bil nekoč. S konji. Za najbolj petične bodo dostopna avtonomna vozila. Tako kot je konj znal sam priti domov, ko se je kočijaž napil. In smo spet tam. Mogoče moramo pri vsem skupaj začeti premišljevati nekoliko drugače, na drugačen način, pogledati širše in dlje. Videti naprej, da ne pristanemo v preteklosti. Samo toliko, da ne boste rekli, da o tem nismo govorili.
Po desetletjih vlaganja v ceste ugotavljamo, da za pot do Dalmacije porabimo prav toliko časa, kot smo ga s katrco brez klime.
Tako kot topot konjskih podkev na asfaltu ni avtentičen, saj bi bil edini originalen tisti zven na makadamu, je tudi mit o neki stari normalnosti zgolj želja tistih, ki drugega ne poznamo. Tako me preganja ideja, da bi bilo enkrat zanimivo najeti fiaker in se v družbi prijateljev odpraviti na pot z Dunaja do Ljubljane, mogoče Trsta ali Benetk. Da vidimo, kako so potovali Mozart, Beethoven ali Sissi, ko so šli na turnejo. Da podoživimo čas nekdanjih potovanj, odkrijemo stare gostilne, ki so nekoč nastajale prav v ritmu, ko je bilo treba odpočiti konja, nahraniti kočijaža ali prespati, ter ponovno odkriti kraje, ki so bili nekoč pomembna vozlišča, ker so se predajale tudi zaupne informacije in pošta.
Pošta se je nekoč vozila na relaciji Murska Sobota, Cankova, Bad Radkersburg, Radenci. Terme so bile od nekoč srečališče evropske buržoazije, politike, umetnosti in gospode, ki je tam lahko bi rekli dobesedno živela. V terme so lahko šle ženske tudi same ali s prijateljicami in tam so se spletali poznanstva, ljubezni in zavezništva, brez katerih še dandanes težko pojasnimo marsikatero politično ali gospodarsko odločitev Evrope dvajsetega stoletja. Tako pravijo, da je nastal tudi sloviti Scotland Yard, ker so kočijaži prinašali informacije iz različnih krajev dežele in je oblast tam izvedela, kdo je kje, koga ali komu. Tudi zaradi tega je Dunaj zanimiv. Ker je vedno na nekem križišču med vzhodom in zahodom, severom in jugom.
Z nenehnim tehničnim napredkom se vse bolj približujemo načinu potovanja, kot smo ga že poznali. FOTO: M. F.
Kjer se od nekdaj srečujejo informacije iz različnih delov Evrope in tako tudi danes velja za dokaj zanimivo obveščevalno gnezdo. Kot zapiše Vladimir Vauhnik, je vsaka informacija pomembna, tako tista s ceste kot iz preverjenih virov, samo jo je treba pravilno ovrednotiti. Tudi zaradi tega je pomemben promet, infrastruktura, ki omogoča, da se ljudje gibljejo, da se srečajo. Na Dunaju še danes delujejo skoraj vsa prevozna sredstva, ki jih je človek kadar koli izumil. Lahko se peljete s konjem, vlakom, tramvajem, letalom, kolesom, mopedom, ladjo, jadrnico, motornim čolnom, metrojem, avtobusom, skirojem, rolko, kotalkami, rikšo, električnim avtomobilom ali električnimi skiroji.
Lahko uporabite sharing za avtomobile ali najamete kolo. Skratka vse, kar je bilo kadar koli izumljeno, je še danes v uporabi. Dvajseto stoletje je prav na področju gibanja ljudi prispevalo izjemni delež. Že sloviti Le Corbusier je v svoji Towards a New Architecture postavil ladjo, avtomobil in letalo kot tiste elemente, ki spreminjajo družbo. Tukaj sta še vlak in dvigalo, ki je arhitektom odprlo vertikalo. Način, kako živimo, in način, kako bomo gradili družbo, mesto in stanovanje. Zaradi tega pravijo, da je urbanizem kraljevska disciplina, ker združuje znanje in vizije, ki presegajo zgolj stroko arhitekture, ampak je treba videti veliko širše in dlje.
In ko se v teh dneh odpraviš na pot proti morju, so najpomembnejše prometne informacije. Ena sama katastrofa. Postajališča so tudi na avtocestah razporejena na približno trideset kilometrov, ker je baje to nekdanji vzorec, ko je bilo treba odpočiti konja in osvežiti kočijaža. Informacije o mejnih prehodih pa kap. Na tem mejnem prehodu dve uri, na drugem štiri ure, tam kolona devet kilometrov in tako naprej. Cestninske postaje so dobesedno zabasane in lokalci uporabljajo poljske poti, da lahko kolikor toliko normalno preživijo dan. Pa se vprašamo, kje je rešitev. Kot je videti, sta tukaj odpovedali tako stroka kot politika.
Ni več tistih, ki bi videli dlje in širše. Mesta smo zabasali s pločevino, ki je dobesedno ne uporabljamo, ker stoji na mestu, ko pa želimo ta naš ljubljeni avto uporabiti za to, za kar smo ga kupili, ugotovimo, da ne pridemo nikamor. Stojimo na mestu in po desetletjih vlaganja v ceste ugotavljamo, da za pot do Dalmacije porabimo prav toliko časa, kot smo ga nekoč s katrco brez klime. Govorimo o električni prihodnosti avtomobilov, ob tem pa pozabljamo, kako bo videti pot na morje, ko se na nekem počivališču zaustavi dvesto avtomobilov, ki bodo želeli nafilati baterije. Kakšen dan ali dva boste tam postali in nato odrinili naprej. Ne boste rezervirali zgolj hotela na končni destinaciji, ampak tudi tiste ob poti, da nahranite konja in odpočijete kočijaža. Kot je videti danes, infrastruktura ne sledi razvoju. In vprašanje je, ali sistem sploh zdrži vse te obremenitve, ki se pričakujejo.
Ta napredek nas pelje nekam, kjer smo že bili. Promet, kot je bil nekoč. S konji. Za najbolj petične bodo dostopna avtonomna vozila. Tako kot je konj znal sam priti domov, ko se je kočijaž napil. In smo spet tam. Mogoče moramo pri vsem skupaj začeti premišljevati nekoliko drugače, na drugačen način, pogledati širše in dlje. Videti naprej, da ne pristanemo v preteklosti. Samo toliko, da ne boste rekli, da o tem nismo govorili.
