NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Prva svetovna vojna
Strel v Sarajevu je še en odličen primer, kako malo je treba, da se naredi velika neumnost.
Odpri galerijo
FOTO:
Pred dnevi sta se srečala potomca Gavrila Principa in Franca Ferdinanda. Na videz enostaven stisk rok in skupno fotografiranje sta bila v medijih skoraj prezrta oziroma v senci velikega slavja stote obletnice konca prve svetovne vojne. Francozi so ceremonijo naredili na svoj način. Tako, kot je treba. Glamurozno, a ne kičasto. Tudi ko francoski predsednik postroji vojsko, ima to spoštljiv videz, v nasprotju z drugimi državniki, ki jim pri razkazovanju vojaške moči vedno berejo tudi drobni tekst, kaj naj bi to v resnici pomenilo. Skratka v Franciji se je obletnice udeležila smetana svetovne politike.
V organizaciji so nekateri opazili manjše spodrsljaje predvsem v dejstvu, da je kosovski predsednik sedel bližje Putinu kot srbski. Prva svetovna vojna, ali, kot jo imenujemo, velika vojna je bila res velika. Velika v smislu mešanja kart na zemljevidu Evrope in z odprtimi vprašanji, ki so pripeljala do druge velike vojne.
Sam sem del tiste generacije, ki je bila med izobraževalnim procesom vedno nekje na meji. Kot bi hodili po robu. Vedno smo bili del neke reforme, nekih novosti, poskusni zajci izobraževalnih konceptov. Enako mnenje ima tudi veliko mojih starejših in mlajših kolegov, kar pomeni, da je izobraževalni sistem vedno v tranziciji. Bicikel, s katerim tekmujemo, vedno sproti tudi malo šraufamo. Mi smo bili tista generacija, ki je še bila deležna predmeta družbenomoralna vzgoja. Smo pa tudi tista generacija, ki ni imela predmeta samoupravljanje s temelji marksizma in narodna obramba ali obramba in zaščita oziroma, kakor se je že ta predmet imenoval.
Moja žena dela na banki v Avstriji. Ona je bila deležna obeh. Tako samoupravljanja s temelji marksizma kot tudi obrambe in zaščite. Banka, v kateri je v službi, ima veliko aktivnosti, ki so namenjene zaposlenim. Skrbijo za svoje zaposlene tako iz vidika profesionalnega razvoja kot tudi v njihovem prostem času. Tu in tam se pojavi interni oglas, da se lahko zaposleni prijavijo na tečaj za lovca. Za nas dokaj nenavadna aktivnost, vendar so v Avstriji lovci zelo cenjeni in lovstvo je na nekaterih ravneh več kot hobi. Lovstvo je odnos do narave, zemlje, svoje dežele, postaneš del združbe, organizacije. Je primarni stik človeka z naravo.
Lahko se vprašamo, zakaj je treba narediti tečaj za nekaj, kar je ena najbolj primarnih človeških lastnosti. Saj je človek vendar že od nekdaj del narave. Z lovsko licenco dobiš potrdilo, da se v naravi znaš obnašati v skladu s pravili. Dobiš potrdilo, da lahko hodiš po naravi s puško. Ko na banki omeni, da zna uporabljati vojaško puško, jo razstaviti in sestaviti, ve, kako se uporabi bomba in razlikuje različne tipe bomb in orožja, se marsikomu to zdi čudno. Za univerzitetno izobraženo osebo ali vsaj tistega, ki je pri nas končal srednjo šolo, je to pač normalno. Bog ne daj, da bi bila islamske vere. Si predstavljate, da prideš na razgovor za službo s pedigrejem, da so te v šoli učili ravnanja z orožjem, ki ga znaš tudi uporabiti, obenem pa si bil skozi izobraževalni proces deležen ideološkega izobraževanja, kot je na primer samoupravljanje s temelji marksizma in družbenomoralna vzgoja.
Poleg tega ugotovijo, da si bil del s posamezno ideologijo povezanih organizacij in združenj, kot sta na primer pionirska in mladinska organizacija. Fak, in to totalni. S predpostavko, da si pripadnik islamske vere, znaš uporabljati orožje in si del ideološke organizacije, se ti zapirajo vrata druga za drugimi. O vstopu v ZDA s temi »veščinami« tukaj sploh ne bomo govorili. Tako se po sto letih srečata potomca enega, ki je znal ravnati z orožjem, in enega, ki je vladal polovici Evrope. Iz današnjega zornega kota se zdi celotna stvar dokaj brutalna in nemogoča. Bosanci in Avstrijci, danes gre za dokaj majhni državi, so zakuhali dotlej nepredstavljiv spopad. Vojno, po kateri so padli veliki imperiji, kot so avstro-ogrski, ruski, nemški in turški. Po tej vojni nič več ni bilo tako, kot je bilo. Evropa se je spremenila. Tako je strel v Sarajevu še en odličen primer, kako malo je treba, da se naredi velika neumnost. Marsikomu, tako tistim, ki so imeli v šoli obrambo, kot tistim, ki imajo izpit za hojo s puško po gozdu, pa še danes ni točno jasno, za kaj se je kdo v tej vojni boril. Verjetno bi se celotna stvar lahko naredila tudi na bolj eleganten, francoski način.
V organizaciji so nekateri opazili manjše spodrsljaje predvsem v dejstvu, da je kosovski predsednik sedel bližje Putinu kot srbski. Prva svetovna vojna, ali, kot jo imenujemo, velika vojna je bila res velika. Velika v smislu mešanja kart na zemljevidu Evrope in z odprtimi vprašanji, ki so pripeljala do druge velike vojne.
Sam sem del tiste generacije, ki je bila med izobraževalnim procesom vedno nekje na meji. Kot bi hodili po robu. Vedno smo bili del neke reforme, nekih novosti, poskusni zajci izobraževalnih konceptov. Enako mnenje ima tudi veliko mojih starejših in mlajših kolegov, kar pomeni, da je izobraževalni sistem vedno v tranziciji. Bicikel, s katerim tekmujemo, vedno sproti tudi malo šraufamo. Mi smo bili tista generacija, ki je še bila deležna predmeta družbenomoralna vzgoja. Smo pa tudi tista generacija, ki ni imela predmeta samoupravljanje s temelji marksizma in narodna obramba ali obramba in zaščita oziroma, kakor se je že ta predmet imenoval.
Moja žena dela na banki v Avstriji. Ona je bila deležna obeh. Tako samoupravljanja s temelji marksizma kot tudi obrambe in zaščite. Banka, v kateri je v službi, ima veliko aktivnosti, ki so namenjene zaposlenim. Skrbijo za svoje zaposlene tako iz vidika profesionalnega razvoja kot tudi v njihovem prostem času. Tu in tam se pojavi interni oglas, da se lahko zaposleni prijavijo na tečaj za lovca. Za nas dokaj nenavadna aktivnost, vendar so v Avstriji lovci zelo cenjeni in lovstvo je na nekaterih ravneh več kot hobi. Lovstvo je odnos do narave, zemlje, svoje dežele, postaneš del združbe, organizacije. Je primarni stik človeka z naravo.
Lahko se vprašamo, zakaj je treba narediti tečaj za nekaj, kar je ena najbolj primarnih človeških lastnosti. Saj je človek vendar že od nekdaj del narave. Z lovsko licenco dobiš potrdilo, da se v naravi znaš obnašati v skladu s pravili. Dobiš potrdilo, da lahko hodiš po naravi s puško. Ko na banki omeni, da zna uporabljati vojaško puško, jo razstaviti in sestaviti, ve, kako se uporabi bomba in razlikuje različne tipe bomb in orožja, se marsikomu to zdi čudno. Za univerzitetno izobraženo osebo ali vsaj tistega, ki je pri nas končal srednjo šolo, je to pač normalno. Bog ne daj, da bi bila islamske vere. Si predstavljate, da prideš na razgovor za službo s pedigrejem, da so te v šoli učili ravnanja z orožjem, ki ga znaš tudi uporabiti, obenem pa si bil skozi izobraževalni proces deležen ideološkega izobraževanja, kot je na primer samoupravljanje s temelji marksizma in družbenomoralna vzgoja.
Poleg tega ugotovijo, da si bil del s posamezno ideologijo povezanih organizacij in združenj, kot sta na primer pionirska in mladinska organizacija. Fak, in to totalni. S predpostavko, da si pripadnik islamske vere, znaš uporabljati orožje in si del ideološke organizacije, se ti zapirajo vrata druga za drugimi. O vstopu v ZDA s temi »veščinami« tukaj sploh ne bomo govorili. Tako se po sto letih srečata potomca enega, ki je znal ravnati z orožjem, in enega, ki je vladal polovici Evrope. Iz današnjega zornega kota se zdi celotna stvar dokaj brutalna in nemogoča. Bosanci in Avstrijci, danes gre za dokaj majhni državi, so zakuhali dotlej nepredstavljiv spopad. Vojno, po kateri so padli veliki imperiji, kot so avstro-ogrski, ruski, nemški in turški. Po tej vojni nič več ni bilo tako, kot je bilo. Evropa se je spremenila. Tako je strel v Sarajevu še en odličen primer, kako malo je treba, da se naredi velika neumnost. Marsikomu, tako tistim, ki so imeli v šoli obrambo, kot tistim, ki imajo izpit za hojo s puško po gozdu, pa še danes ni točno jasno, za kaj se je kdo v tej vojni boril. Verjetno bi se celotna stvar lahko naredila tudi na bolj eleganten, francoski način.
