Kolumna Mateja Fišerja: Pust odpade
110. izvedba škode Lux Super, ki je imela vzvratna ogledala na havbi nad prednjimi kolesi. Barva je bila siva, vendar je vlekla nekoliko na zeleno. Pustni torek, na drugem radijskem programu so vrteli instrumentalno skladbo Apache od The Shadows. Tisti torek niso predvajali skladb z besedili, ker je pred kratkim umrl Edvard Kardelj. Gospa na prednjem sedežu je Apache še nekoliko bolj navila, toliko, da je skladba preglasila hrup, ki so ga povzročale luknje na razritem asfaltu. V mestu so spet nekaj kopali. Tudi na glavnih ulicah.
Ljudje so za ceno napredka pripravljeni marsikaj potrpeti. Prihod kabelske televizije je pomenil konkretni napredek.
V Murski Soboti pač vedno nekaj kopljejo. Lahko bi rekli, da je edino normalno stanje mesta takrat, ko je razrito. Vmes so sicer obdobja, ko se nič ne koplje, vendar gre zgolj za krajša obdobja, ko je občinska uprava brez idej. Bilo je tudi obdobje, ko se po mestu ni nič rilo. Imeli smo župana, ki mu v dveh mandatih sredi mesta ni uspelo odstraniti velikega kupa gramoza. To je bilo še pred internetom in kabelsko televizijo. Potem se je ponovno začelo kopati, rezati in riti. Ljudje so za ceno napredka pripravljeni marsikaj potrpeti. Prihod kabelske televizije je pomenil konkretni napredek. Naenkrat so se na domačih ekranih pojavili številni mednarodni televizijski kanali in lahko si izbiral. Ne zgolj med enko, dvojko, TV Koprom in dvema avstrijskima, ampak je bil celi svet naenkrat v dosegu daljinca. Lokalne televizije so začele pokrivati dogodke z naše ulice. V Satahovcih je bil prvi živi prenos. Kabelska televizija je imela sedež v gasilskem domu, kjer se dogajajo gasilske veselice.
Prvi prenos je bil, jasno, prenos gasilske veselice. Kot pravi Katjuša, kolegica arhitektka, začnejo moški po petdesetem graditi stolpe ali žagati drevesa. Baje je to normalno. Ženske že vedo. Škoda je po luknjastih ulicah bolj ali manj poskakovala, plavolasa gospa konkretnega formata je imela svoje dolge lase vedno spete ali zavite v figo. Odvisno, koliko sta zjutraj zamujala. Na zadnjem sedežu Boštjan. Kolega iz vrtca. Vsako jutro ga je pripeljala, čeprav sta stanovala zgolj ulico vstran, tako kot mi preostali. Mi smo hodili sami, peš, ker se nam je zdelo imenitno. Boštjan je bil oblečen v kavboja. Tisti torek je bil edini našemljen, ker je pač pust odpadel. Iz istega razloga kot radio ni smel predvajati glasbe z besedili. Boštjan je bil vedno za pusta kavboj in mama, gospa konkretnega formata s spetimi lasmi, mu nikakor ni želela vzeti edinega dne, ko je lahko prišel v vrtec s pištolo. Ne glede na vse. Imela je samo njega in imela ga je zelo rada. Leto za tem. Škoda 110, Lux Super. Pustni torek, na drugem radijskem programu vrtijo instrumentalno skladbo Apache, The Shadows. Gospa s spetimi lasmi poviša glasnost, da prekrije hrup, ki ga povzročajo luknje na cestišču. Pust spet odpade.
Josip Broz je v bolnišnici. Na zadnjem sedežu Boštjan. Jasno, oblečen v kavboja. Edini. Tokrat smo bili v mali šoli. Nismo se igrali kavbojev in Indijancev, ampak so nas učili pisati. Ne vem, kaj bi bilo huje, ali kostum kavboja s tistimi franžami, ki so bile vsako leto na novo zašite na džins jakno, ali ko bi katera od deklet prišla našemljena v medicinsko sestro. Izraz patriotizma je vedno stvar interpretacije. Nam preostalim je ostalo v spominu zgolj to, da je pust odpadel. In to dvakrat. Nismo razumeli in niti se s tem nismo ukvarjali. Tudi koncert ali predstava v gledališču včasih odpade. V večini primerov napišejo zaradi bolezni v ansamblu. Od takrat pust več ni odpadel. Kot kaže, ni več pomembnejših ljudi od pusta.
