Kolumna Mateja Fišerja: S Slovenci ni zajebancije

Včasih smo se pred blokom mulci igrali različne igre. Ni bil vedno fuzbal. Bile so tudi gumitvist, kavboji in indijančki, za zdravnike, šlik šlak šlok in tudi tista zemljo krast. Danes, v dobi ambicioznih staršev in netalentiranih otrok, zgledajo te igre kot izguba časa. Pa ne zaradi tega, ker se otroci teh iger ne bi želeli igrati. Tovrstne igre ne ustrezajo ambicijam staršev. Da bi mulca pustili za pol dneva na igrišče pred blokom ali celo na travnik sosednjega bloka, je skoraj znanstvena fantastika. Nevarnosti, ki prežijo pred blokom, so izjemne. Poleg tega naš že ne bo izgubljal časa z nepotrebnimi stvarmi.


Hoditi mora v glasbeno šolo, tečaj alpinizma, sto in en trening, petje in ples, ne glede na to, da je ljubo dete za vse te aktivnosti največkrat netalentirano. Enako kot njegovi starši, ki so za vse te aktivnosti netalentirani, a so si prav to vse življenje želeli početi. In prav zaradi tega želijo vse te svoje neuslišane želje realizirati skozi svoje otroke. In jih vsakodnevno vozijo od točke a do točke b in investirajo milijone v tečaje, inštrukcije, opremo in gvant. In se otrok včasih tudi upre, pa mu takoj ljubi starši obljubijo nov telefon, samo naj še eno leto vztraja, upajoč, da bo ljubi otrok vse te aktivnosti nekoč vzljubil. Sicer pa naslednje leto pride na trg nov model telefona, s katerim bo možno deco ponovno podkupiti. Takšni so pač časi, vse je možno podkupiti, tudi deco.

Netalentirani otroci in ambiciozni starši so motor, gonilna sila današnje ekonomije. Ni starša, ki bi bil zadovoljen s tem, da njihov mulc dobro skače gumitvist. To je premalo. In jih dresiramo v skladu z lastnimi projekcijami in pričakovanji ne glede na to, za kar je otrok sposoben in kaj si sam želi. Iger, kot je zemljo krast, sploh ne poznajo, razen tistih ekvivalentov na računalniku. S tem nekoliko izgubljajo prostorsko predstavo, kaj to dejansko pomeni v naravi. Glede na aktualno dogajanje pa je mogoče prav igra zemljo krast ena tistih, ki jih bodo v prihodnosti najbolj potrebovali. V četrtek je bilo sto let priključitve Prekmurja Kraljevini SHS. 4. junija 1920 je bil podpisan Trianonski sporazum. Tista pogodba, ki je določila vzhodne meje Slovenije.

Pogajanja v Parizu so bila težka. Še posebno ker je šlo za igro velikih. Imeli smo srečo, da smo v pogajalski ekipi imeli vrhunske ljudi. Tudi takrat je bilo vse možno. Ena od faz v pogajanjih je bila meja na Dravi. Tudi to je bila opcija. V tem primeru bi ostala Maribor in Štajerska v Avstriji, vse naprej pa bi bila Madžarska. Imeli smo srečo. Srečo, da smo imeli v pogajalski ekipi vrhunske ljudi. Posebno dva Prleka, ki sta vedela, kaj pomeni imeti zemljo.

Dr. Fran Kovačič iz Veržeja in dr. Matija Slavič iz Bučečovcev sta se lahko z velikimi igrala tisto zemljo krast. In so jih prepričali, najprej, da gre meja prek Drave in potem še prek Mure. Za Porabje je nekoliko zmanjkalo. Vendar je bilo to, kar so storili, veliko. Zelo veliko. Danes je spet čas, ko so meje tema. Avstrija jih je pred dnevi končno odprla. Z vsemi sosedi imamo neke teme, povezane z mejo. Skoraj kot Izrael. Tam so stvari bolj zakomplicirane. Tam so jih risali tudi s krvjo. Vsaka pametna država pri tem uporablja diplomacijo in obveščevalno službo. Obveščevalna mora vedeti, kaj se bo zgodilo, veliko prej, kot se zgodi. In v izraelskem primeru so to počeli dokaj uspešno. Res je, da so bili večkrat odkrito ali prikrito napadeni.

Prav zaradi mej. A so kot veren narod napadalcem želeli odpustiti. In ker odpusti lahko samo bog, so znotraj obveščevalne službe ustanovili oddelek, ki organizira srečanje z bogom. Pa so tistim, ki so jih napadli ali to organizirali, zrihtali sestanek. Z bogom. Sosedom je pač v nekem trenutku treba dati vedeti, kaj si misliš. Enostavno ne gre, da ti nekdo hodi na grunt in po njem serje. Hitro mu je treba dati vedeti, kaj si misliš. In za to so diplomacija in obveščevalne službe. Da zagovarjajo interese. Tako bi po mojem v primeru, kot se nam je zgodilo z Adrio, Izraelci poslali kakšnega uradnika z oddelka za organizacijo srečanja z bogom, da ljudi iz nemškega investicijskega sklada malo vpraša, kako so kaj in kdaj mislijo vrniti denar oziroma ali menijo, da jim njihove grehe velja odpustiti. Kdo lahko odpušča, pa vemo.

Pri zadnjem avstrijskem primeru smo videli, kako malo je treba, da se razumemo. Stvari je pač treba povedati s pravo mero. In prav smisel komunikacije je v tem, da se ljudje razumejo. Nekateri pač težje kapirajo, pa jim je treba povedati nekoliko drugače. Verjetno bo treba še marsikomu kaj povedati. Pri nas imamo veliko vrhunskih likovnikov. Mogoče bo treba koga angažirati, da katerega od sosedov nauči risati. Tisto isto ribico, kot so jo narisali pred sto leti. Zgolj toliko, da bodo razumeli, da s Slovenci ni zajebancije.