NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Sami naši
Šverc je še ena veščina, ki se je razvijala skozi generacije in se prenašala z mojstra na vajenca.
Odpri galerijo
Množice mladih, tako iz mest kot podeželja so se v brigadah srečale z lopato in cementom. FOTO: dokumentacija Dela
Ko se sprehajamo mimo evropskih bauštel, ni verjetno niti ene, kjer ne bi slišal govoriti po naše. Sami naši. Naši v bistvu držijo celotno gradbeno operativo vsaj v tem osrednjem delu Evrope. V bistvu ni pametnega investitorja, ki bi najel »čistega« Avstrijca ali Nemca kot zidarja, da mu sezida hišo. Kakšnemu Čehu ali Slovaku še zaupajo, da naredi okna, pobeli notranjost ali položi kajlice. Za resne igre pa so zakon naši. Naši so pač mojstri gradnje. Kakovost izvedbe je sicer ponekod vprašljiva, vendar so vsi drugi še bolj tvegana izbira za investitorje, ki želijo svoje projekte spraviti pod streho v nekem konkretnem roku in finančnih okvirih. Pozicije, ki jo imajo naši delavci v Evropi, si niso pridobili čez noč, ampak gre za dolgo tradicijo tako življenja in učenja v eni od najbolj nadrealističnih tvorb, kar jih pomni sodobna zgodovina. Tradicija gradnje je veliko daljša, ampak je svoj izjemen skok doživela v času po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba znova zgraditi celotno državo. Ker mehanizacije ni bilo, se je to počelo na roke. Mladinske delovne brigade so bile projekt, ki je imel svoj politični cilj združitve mladih iz različnih republik, v želji po mešanju narodnosti, ki bi v svoji končni konsekvenci naredil neki super narod, Jugoslovane. Tako se je na roke zgradila celotna država, podpora temu pa je bil razvoj ekonomije in tiste vzporedne ekonomije, ki jo je do potankosti opisal Niko Kavčič.
Poleg političnega in ideološkega dela brigad se je razvilo še nekaj, kar ima dandanes mogoče večje posledice kot sam ideološki ustroj. To je veščina gradnje. Množice mladih, tako iz mest kot podeželja, so se v brigadah srečale z lopato in cementom. Lahko bi rekli, da se je skozi brigade izučila prva generacija bauštelcev, kot jih poznamo danes. Danes otroke med počitnicami pošiljamo na različne Kalifornija kampuse, športno heklarske tečaje, plezanja in nabiranja rožic, v stari Jugi pa so šli v brigado. Zastonj so se naučili, kako se zgradi vodovod, potegne cesta, naredi železniška postaja, pokrije streha in podobno. Te veščine so se prenašale domov in tudi doma je bilo vedno kaj za popraviti, napraviti, dograditi in dvigniti hišo za kako nadstropje. Prav izgradnja domačih hiš, ki so se gradile po principu vsi v vasi pomagajo, je to bazično znanje nadgradila. Lahko si bil inženir, ekonomist, pek ali mesar, ko si zaključil šiht od sedmih do dveh, si se šel domov preobleč in pomagat pajdašu, ki je gradil hišo.
Ob tem se je vedela hierarhija. Vsi inženirji in ekonomisti so ob prihodu na gradbišče izgubili svoje funkcije, dobili v roko lopato in karjolo, gradnjo pa je vodil majster. V vsaki vasi se je vedelo, kdo je majster, ki ve, kako se gradi hiša. In se je delalo. Ko se je končalo pri enem, se je ekipa premaknila k drugemu kolegu in so zgradili še njegovo. Po potrebi je stopila skupaj vsa vas in s samoprispevkom in rokami potegnila še telefonsko omrežje v kraju. Te veščine so se prenašale iz roda v rod in potem, ko je prva generacija gastarbajterjev dobila pasoše, se je to znanje začelo širiti po Evropi.
Tako so danes poznani po svojih veščinah in marsikdo v Evropi ve, na koga se lahko obrne, da mu reši kakšen problem. Ko so minuli mesec v Philadelphii ameriški carinski organi prekontrolirali tovorno ladjo MSC Gayane, so ugotovili, da so na sledi ene največjih švercerskih zgodb, kar jih pomni zgodovina ZDA. Zasegli so dvajset ton kokaina, na ladji, ki je plula iz Čila v Evropo. Postanek v Philadelphii je bil usoden. In kdo je bil na krovu? Več kot polovica posadke je bilo naših, vključno s prvim kapetanom.
Šverc, še ena veščina, ki se je razvijala skozi generacije in se je prenašala z mojstra na vajenca. To se počne pač s stilom. Prav po stilu so prepoznani tudi naši. Ko sta v osemdesetih v Cannesu en naš in en Francoz oropala znamenito Cartierjevo draguljarno, je, kot pravijo, trgovka, ki je bila tedaj v draguljarni, policiji izjavila, da ji je žal, da je nista še spolno nadlegovala. Ta izjava je bila še en dokaz stila in v Franciji so fantje s stilom dobili večjo popularnost med ljudstvom kot policija, ki jih je preganjala. Za dragulje tako ali tako nikomur ni bilo mar. In prav po stilu in veščini je prepoznana tudi skupina Pink Panter, kot jo je poimenovala francoska policija. Operacije brez nasilja, izvedene v zelo kratkem času, vedno s filmsko zgodbo, so veščina, po kateri so prepoznani. Delujejo še danes. Ker gre za relativno kreativno industrijo, se razvijata tudi policija in industrija varovanja.
Ko se v Bruslju sprašujejo, kdaj in kako naj razširijo meje Evropske unije, mogoče spregledajo, da so nekatere blagovne znamke iz »naših« krajev že v Evropi. Na svoj način seveda.
Poleg političnega in ideološkega dela brigad se je razvilo še nekaj, kar ima dandanes mogoče večje posledice kot sam ideološki ustroj. To je veščina gradnje. Množice mladih, tako iz mest kot podeželja, so se v brigadah srečale z lopato in cementom. Lahko bi rekli, da se je skozi brigade izučila prva generacija bauštelcev, kot jih poznamo danes. Danes otroke med počitnicami pošiljamo na različne Kalifornija kampuse, športno heklarske tečaje, plezanja in nabiranja rožic, v stari Jugi pa so šli v brigado. Zastonj so se naučili, kako se zgradi vodovod, potegne cesta, naredi železniška postaja, pokrije streha in podobno. Te veščine so se prenašale domov in tudi doma je bilo vedno kaj za popraviti, napraviti, dograditi in dvigniti hišo za kako nadstropje. Prav izgradnja domačih hiš, ki so se gradile po principu vsi v vasi pomagajo, je to bazično znanje nadgradila. Lahko si bil inženir, ekonomist, pek ali mesar, ko si zaključil šiht od sedmih do dveh, si se šel domov preobleč in pomagat pajdašu, ki je gradil hišo.
Ob tem se je vedela hierarhija. Vsi inženirji in ekonomisti so ob prihodu na gradbišče izgubili svoje funkcije, dobili v roko lopato in karjolo, gradnjo pa je vodil majster. V vsaki vasi se je vedelo, kdo je majster, ki ve, kako se gradi hiša. In se je delalo. Ko se je končalo pri enem, se je ekipa premaknila k drugemu kolegu in so zgradili še njegovo. Po potrebi je stopila skupaj vsa vas in s samoprispevkom in rokami potegnila še telefonsko omrežje v kraju. Te veščine so se prenašale iz roda v rod in potem, ko je prva generacija gastarbajterjev dobila pasoše, se je to znanje začelo širiti po Evropi.
Tako so danes poznani po svojih veščinah in marsikdo v Evropi ve, na koga se lahko obrne, da mu reši kakšen problem. Ko so minuli mesec v Philadelphii ameriški carinski organi prekontrolirali tovorno ladjo MSC Gayane, so ugotovili, da so na sledi ene največjih švercerskih zgodb, kar jih pomni zgodovina ZDA. Zasegli so dvajset ton kokaina, na ladji, ki je plula iz Čila v Evropo. Postanek v Philadelphii je bil usoden. In kdo je bil na krovu? Več kot polovica posadke je bilo naših, vključno s prvim kapetanom.
Šverc, še ena veščina, ki se je razvijala skozi generacije in se je prenašala z mojstra na vajenca. To se počne pač s stilom. Prav po stilu so prepoznani tudi naši. Ko sta v osemdesetih v Cannesu en naš in en Francoz oropala znamenito Cartierjevo draguljarno, je, kot pravijo, trgovka, ki je bila tedaj v draguljarni, policiji izjavila, da ji je žal, da je nista še spolno nadlegovala. Ta izjava je bila še en dokaz stila in v Franciji so fantje s stilom dobili večjo popularnost med ljudstvom kot policija, ki jih je preganjala. Za dragulje tako ali tako nikomur ni bilo mar. In prav po stilu in veščini je prepoznana tudi skupina Pink Panter, kot jo je poimenovala francoska policija. Operacije brez nasilja, izvedene v zelo kratkem času, vedno s filmsko zgodbo, so veščina, po kateri so prepoznani. Delujejo še danes. Ker gre za relativno kreativno industrijo, se razvijata tudi policija in industrija varovanja.
Ko se v Bruslju sprašujejo, kdaj in kako naj razširijo meje Evropske unije, mogoče spregledajo, da so nekatere blagovne znamke iz »naših« krajev že v Evropi. Na svoj način seveda.
