NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Samotestiranje
Prav ta zadnji ukrep, ki ima posledice za gostinstvo, je zanimiv, ker ni domišljen do konca.
Odpri galerijo
V zadnjem času smo priča različnim polemikam, ki se na koncu v večni primerov končajo pri gostincih. Zgleda, kot bi celotna ekonomija bazirala prav na gostilnah in kot bi bile gostilne edini razlog za širjenje virusa. Ko gledamo ukrepe, tudi drugod po Evropi lahko ugotovimo, da še nikomur ni uspelo priti do rešitve, ki bi bila sprejemljiva za širšo maso in bi tudi delovala. Vsaka država ima svojo različico ukrepov, ki je bolj ali manj prilagojena trenutnim političnim razmeram in ne toliko dejanski epidemiološki situaciji.
Tudi delež precepljenih po posameznih državah nam bolj ali manj kaže, koliko ljudje zaupajo in verjamejo, kar govorijo oblastniki. Nekatere vlade v tem ukrepanju pritisnejo nekoliko bolj na gas in delujejo po principu korenčka in palice, druge so bolj konstruktivne in motivirajo ljudi na drugačen način. Prav na tem mestu se tudi kaže, koliko je ljudstvo kot celota vodljivo. Pri nas smo od nekdaj navajeni, da ko oblast sprejme kak zakon ali odlok, najprej pogledamo, kako bi to navodilo zaobšli ali, kot pravimo, našli luknjo v zakonu.
Pred dnevi se je znanec vrnil iz Švedske, kjer se je šel prvič pokazat novemu tastu in tašči, in opazil je nekaj. Na avtocesti omejitev devetdeset in na cesti, ki pelje nekaj deset kilometrov skozi gozd, je omejitev štirideset kilometrov na uro. To ga ni toliko začudilo, ampak je bil začuden nad dejstvom, da se vsi, ampak res vsi teh cestnih omejitev držijo. Prvo, kar je vprašal lokalce, je bilo, koliko ima policija tolerance, če te ujamejo pri prehitri vožnji. Lokalci mu na to niso znali odgovoriti, ker niso razumeli vprašanja. Zakaj toleranca, če je omejitev devetdeset. In tako je tudi pri tem nesrečnem virusu.
Se bomo testirali in cepili, vendar bi mi malo drugače in naokoli. Le tistim, ki so bili okuženi in so pristali v bolnišnici, je jasno, da tukaj ni okoli. Ni manevrskega prostora za poganjanja. Gostinci so zagnali vik in krik, ker morajo preverjati tako imenovane cepljene, testirane in prebolele. In imajo prav. Gostinec ni epidemiolog. Jasno je, da se puntajo, saj sistem, ki je uveden nekje v pisarnah, ni življenjski in v praksi ni izvedljiv oziroma je tudi teoretično neuporaben. Dokaz temu je, da se ga velikokrat ne držijo tudi tisti, ki so si ga izmislili. Pa se potem ljudstvo smeje ministru, ki je uspel iz špricarja odpiti samo vodo, in ljudje pozorno spremljajo podatke o deležu precepljenih v zdravstvu in na NIJZ. Vse to daje potuho tistim, ki ne verjamejo in trdijo, da imajo prav. Prav ta zadnji ukrep, ki ima svoje posledice za gostinstvo, je zanimiv, ker ni domišljen do konca.
Ni domišljen tako daleč, da bi bil v praksi izvedljiv, ker gre samo za odlok na vrhovni ravni v drugem in tretjem koraku, pa ni nič. Enak ukrep obstaja v Avstriji. Brez potrdila o testiranju, prebolelosti ali cepljenju v gostilno ne smeš. Za zdaj tudi maske v gostinskih obratih niso obvezne, tudi če sediš na terasi in greš v notranjost lokala na toaleto. Tako se je pred dnevi pojavil posnetek avstrijskega premierja Sebastiana Kurza, ki se je z ženo mudil v nekem hotelu v Sloveniji in ni nosil maske. Glede na to, da imamo enake ukrepe kot v Avstriji, je verjetno mislil, da so enaki tudi podukrepi, in se je ravnal kot doma. V Avstriji so za razliko od Slovenije izvedli še korak ali dva naprej, da ljudem olajšajo te čudne čase. Ko se peljem skozi Mursko Soboto, je pri zdravstvenem domu vsaj sto metrov vrste, kjer ljudje na cesti in na soncu čakajo, da pridejo na vrsto za testiranje. Če moraš to početi vsakih oseminštirideset ur, imaš verjetno dovolj časa, da prekolneš tako boga kot partijo, ki si je to izmislila.
Enaka stvar je v Avstriji rešena na drugačen način. V lokalni drogeriji dvigneš brezplačne teste in jih odneseš domov. Gre za test z grgranjem. Doma s telefonom poskeniraš kodo testa, z vklopljeno kamero opraviš testiranje, izpljuneš tekočino v priloženo epruveto, ki ima enako kodo kot test, in vse skupaj zapakiraš v priloženo vrečko in škatlico. To odneseš v prvo trgovino, kjer je zbirna škatla za teste, in čez dan ali najpozneje ponoči imaš rezultat testiranja na mailu ali telefonu. Skratka, gre za enak ukrep kot v Sloveniji, vendar namesto čakanja uro in več na soncu porabiš za testiranje prav toliko časa, kot porabiš za jutranje umivanje zob. Ta sistem poteka že od pomladi.
Natakar v gostinskem lokalu vedno vpraša za test, obenem pa je na vsaki mizi tudi QR-koda, s pomočjo katere se registriraš kot gost. Kot je videti, je za aplikacije za gostince poskrbela gospodarska ali obrtna zbornica, tako da mora gostinec zgolj sprejeti to, kar mu je bilo ponujeno, in se lahko ukvarja s svojim poslom. Odgovornost za resničnost podatkov je na strani gosta. Za zdaj vse skupaj deluje brezplačno, od novembra naprej pa naj bi bilo tovrstno testiranje za tiste, ki niso cepljeni, tudi plačljivo. V tem času, ko že celo poletje poslušamo debate o tem, kaj ja in kaj ne, bi lahko naredili sistem, ki je dovolj enostaven in izvedljiv, in bi se izognili tako velikim polemikam kot nepotrebnemu nabiranju političnih točk na obeh straneh spektra. Ker je cilj tega početja samo eden, da država in gospodarstvo spet normalo zafunkcionirata.
Prav ta zadnji ukrep, ki ima posledice za gostinstvo, je zanimiv, ker ni domišljen do konca.
Tudi delež precepljenih po posameznih državah nam bolj ali manj kaže, koliko ljudje zaupajo in verjamejo, kar govorijo oblastniki. Nekatere vlade v tem ukrepanju pritisnejo nekoliko bolj na gas in delujejo po principu korenčka in palice, druge so bolj konstruktivne in motivirajo ljudi na drugačen način. Prav na tem mestu se tudi kaže, koliko je ljudstvo kot celota vodljivo. Pri nas smo od nekdaj navajeni, da ko oblast sprejme kak zakon ali odlok, najprej pogledamo, kako bi to navodilo zaobšli ali, kot pravimo, našli luknjo v zakonu.
Pred dnevi se je znanec vrnil iz Švedske, kjer se je šel prvič pokazat novemu tastu in tašči, in opazil je nekaj. Na avtocesti omejitev devetdeset in na cesti, ki pelje nekaj deset kilometrov skozi gozd, je omejitev štirideset kilometrov na uro. To ga ni toliko začudilo, ampak je bil začuden nad dejstvom, da se vsi, ampak res vsi teh cestnih omejitev držijo. Prvo, kar je vprašal lokalce, je bilo, koliko ima policija tolerance, če te ujamejo pri prehitri vožnji. Lokalci mu na to niso znali odgovoriti, ker niso razumeli vprašanja. Zakaj toleranca, če je omejitev devetdeset. In tako je tudi pri tem nesrečnem virusu.
Se bomo testirali in cepili, vendar bi mi malo drugače in naokoli. Le tistim, ki so bili okuženi in so pristali v bolnišnici, je jasno, da tukaj ni okoli. Ni manevrskega prostora za poganjanja. Gostinci so zagnali vik in krik, ker morajo preverjati tako imenovane cepljene, testirane in prebolele. In imajo prav. Gostinec ni epidemiolog. Jasno je, da se puntajo, saj sistem, ki je uveden nekje v pisarnah, ni življenjski in v praksi ni izvedljiv oziroma je tudi teoretično neuporaben. Dokaz temu je, da se ga velikokrat ne držijo tudi tisti, ki so si ga izmislili. Pa se potem ljudstvo smeje ministru, ki je uspel iz špricarja odpiti samo vodo, in ljudje pozorno spremljajo podatke o deležu precepljenih v zdravstvu in na NIJZ. Vse to daje potuho tistim, ki ne verjamejo in trdijo, da imajo prav. Prav ta zadnji ukrep, ki ima svoje posledice za gostinstvo, je zanimiv, ker ni domišljen do konca.
Ni domišljen tako daleč, da bi bil v praksi izvedljiv, ker gre samo za odlok na vrhovni ravni v drugem in tretjem koraku, pa ni nič. Enak ukrep obstaja v Avstriji. Brez potrdila o testiranju, prebolelosti ali cepljenju v gostilno ne smeš. Za zdaj tudi maske v gostinskih obratih niso obvezne, tudi če sediš na terasi in greš v notranjost lokala na toaleto. Tako se je pred dnevi pojavil posnetek avstrijskega premierja Sebastiana Kurza, ki se je z ženo mudil v nekem hotelu v Sloveniji in ni nosil maske. Glede na to, da imamo enake ukrepe kot v Avstriji, je verjetno mislil, da so enaki tudi podukrepi, in se je ravnal kot doma. V Avstriji so za razliko od Slovenije izvedli še korak ali dva naprej, da ljudem olajšajo te čudne čase. Ko se peljem skozi Mursko Soboto, je pri zdravstvenem domu vsaj sto metrov vrste, kjer ljudje na cesti in na soncu čakajo, da pridejo na vrsto za testiranje. Če moraš to početi vsakih oseminštirideset ur, imaš verjetno dovolj časa, da prekolneš tako boga kot partijo, ki si je to izmislila.
Enaka stvar je v Avstriji rešena na drugačen način. V lokalni drogeriji dvigneš brezplačne teste in jih odneseš domov. Gre za test z grgranjem. Doma s telefonom poskeniraš kodo testa, z vklopljeno kamero opraviš testiranje, izpljuneš tekočino v priloženo epruveto, ki ima enako kodo kot test, in vse skupaj zapakiraš v priloženo vrečko in škatlico. To odneseš v prvo trgovino, kjer je zbirna škatla za teste, in čez dan ali najpozneje ponoči imaš rezultat testiranja na mailu ali telefonu. Skratka, gre za enak ukrep kot v Sloveniji, vendar namesto čakanja uro in več na soncu porabiš za testiranje prav toliko časa, kot porabiš za jutranje umivanje zob. Ta sistem poteka že od pomladi.
Natakar v gostinskem lokalu vedno vpraša za test, obenem pa je na vsaki mizi tudi QR-koda, s pomočjo katere se registriraš kot gost. Kot je videti, je za aplikacije za gostince poskrbela gospodarska ali obrtna zbornica, tako da mora gostinec zgolj sprejeti to, kar mu je bilo ponujeno, in se lahko ukvarja s svojim poslom. Odgovornost za resničnost podatkov je na strani gosta. Za zdaj vse skupaj deluje brezplačno, od novembra naprej pa naj bi bilo tovrstno testiranje za tiste, ki niso cepljeni, tudi plačljivo. V tem času, ko že celo poletje poslušamo debate o tem, kaj ja in kaj ne, bi lahko naredili sistem, ki je dovolj enostaven in izvedljiv, in bi se izognili tako velikim polemikam kot nepotrebnemu nabiranju političnih točk na obeh straneh spektra. Ker je cilj tega početja samo eden, da država in gospodarstvo spet normalo zafunkcionirata.