Kolumna Mateja Fišerja: Schumacher, Karlin, Pavčnik, Fakuč

Dunajski Weltmuseum je bil te dni ponovno obarvan nekoliko po naše. Razstava o Almi Karlin, trenutno stoji v muzeju, je izvrstna hrbtenica za odpiranje vprašanja, ki je danes najbolj zanimivo. Vprašanje potovanja. Poklon popotnici, ki je bila Slovenka Evropejka pred Evropo. Kot pravijo, smo evropska prestolnica gastronomije. Vsekakor v času, ko je prav gastronomija tista, ki je v celotni Evropi in drugih koncih sveta najbolj najebala. Ampak, v krizi se rojevajo heroji. Predstavitev Slovenije kot gastronomske destinacije prav v tem Weltmuseumu je vsekakor dogodek, ki je zanimiv. V naši gastronomiji je prišlo v zadnjih časih do velikih premikov. V bistvu lahko rečemo, da je prišlo do zamenjave generacije, in na plan so prišli tisti, ki so bili nekoč v ozadju, in stari bojevniki so končno ugotovili, da je včasih tudi fino, da se usedejo k stammtischu, si natočijo kozarec vina in uživajo v pogledu na novo generacijo, ki ji dogaja. Stammtisch je tista beseda, ki v veliko primerih pove o oštariji več kot kar koli drugega. O tem smo sicer že govorili, vendar ni nikoli preveč. Gre za tisto mizo, ki je rezervirana za gazdo in njegove prijatelje. Bolje povedano za mizo, pri kateri si sedenja ne moreš kupiti, ampak si ga prislužiš. Od nekdaj je vsaj bilo tako, in dandanes je mogoče kupiti vse, obstajajo pa takšne oštarije, v katerih prisotnosti pri stammtischu ne moreš kupiti. Navadna miza in stammtisch sta kot ura in čas. Uro lahko kupiš, čas pa je tista stvar, ki je ne moreš kupiti. In ta nova generacija, ki se je pojavila v gastronomiji, ima tisto, kar utrujenim vojščakom manjka. Imajo čas. In naredil se je gang teh mladih juncev, ki v tem času letijo, ne glede na to, kaj pravijo stari. Z vsem spoštovanjem, ampak njihov prostor je večji in bolj fluiden in njihova glava bolj brezkompromisna.

Tako kot je bila glava Alme Karlin, ki je kot ženska v turbulentnih časih dvajsetega stoletja vzela stvari v svoje roke in prepotovala svet. Še več, v nemško govorečem prostoru je bila ena najbolj prodajanih avtoric, in ko vzamemo v obzir, da je bila samo ena njenih knjig tiskana v več kot devetdeset tisoč izvodih, lahko marsikateri današnji avtor o tem samo sanja. Tako se postavljajo tudi naši gastronomi, ki ne gledajo mej in jih le-te niti ne zanimajo. Tako tudi meje ne zanimajo slovitega Ralfa Schumacherja. Kako je odkril Slovenijo, mogoče niti ni tako pomembno, pomembno je, da je prav v tej Sloveniji našel vino, ki se mu je zdelo dovolj zanimivo in kakovostno, da se z njim ponaša tudi sam. Etiketa Schumacher za vino iz Brd je vsekakor zanimiv promocijski element tudi za celotno državo, vendar tudi več od tega. Dokaz, da ko je nekaj dobro ali celo vrhunsko, ne potrebuje meja. Meje so tiste, ki omejujejo, ko pa govorimo o dobrem, je svet premajhen. Tako bi Schumacher lahko izbral katerokoli klet na svetu, ampak je izbral Brda, ker so vrhunski in ker je tukaj našel tistega duha, s katerim se lahko poistoveti. Tako bi Alma Karlin lahko poučevala v Celju in ji ne bi bilo treba obiti celega sveta, da napolni lastnega duha, in tako bi lahko Marko Pavčnik ali Uroš Fakuč pekla burgerje v kateri od menz in bi se jima dan ob dveh popoldan zaključil. Ampak ne. Vrag je v luftu in ljudem ne da miru, da poiščejo neke nove naloge, ki so težje in z veliko več preprekami. Ampak gre za zadovoljstvo, duha, ki mora biti nahranjen, drugače je vse brez zveze. In ko pogledamo naše kuharje, naše nove generacije, ko gledamo Almo Karlin, ko gledamo Ralfa Schumacherja z vinom iz Brd, opazimo neko povezavo. Gre za ljudi, ki jim meje ne pomenijo nič. Gre za ljudi, ki znajo najti nekaj novega ali odkriti novo pot tudi tam, kjer je drugi ne vidijo. Tudi v gozdu ali na travniku Marka Pavčnika, ko drugi hodijo po asfaltu, ali, kot je pokazal Uroš Fakuč, v domačem kurniku. Gre za ljudi, ki prav zaradi tega premikajo obzorja vidnega in zaznanega. Podirajo meje, ki jih nekdo drug tako lahko postavlja, kot da se ne bi upal soočiti z odprtim prostorom.

Ko govorimo o gastronomiji, je prav tako imenovana nacionalna kuhinja tista formulacija, ki je najmanj posrečena. Jasno je, da gre za marketinški izraz, da nekaj nekako opredelimo. Drugače je mogoče bolj primerno govoriti o regionalni specifični kulinariki, ki se je zaradi kulturnozgodovinskega razvoja in naravnih danosti oblikovala na posameznem območju. Ampak to je večja tema od tega zapisa. Ko odmislimo meje, je svet lepši. In tako je Ralf Schumacher postal promotor slovenskih vin in je Alma Karlin pripeljala prvega Kitajca v Slovenijo. Mnogo pred tem, preden je Tomaž Šalamun zapisal Videl sem Kitajca. Strašen Kitajec. In tako je Fakuč dobil zvezdico, pa je bil marsikdo doma presenečen. Čeprav je prav v tujini vedno dobival zelo dobre ocene. Dobil jo je zato, ker ni videl meje. V tem je štos tudi naše promocije na tujem. Da pokažemo moč in raznovrstnost, ki jo ima Slovenja kot majhna evropska bombonjera.