Kolumna Mateja Fišerja: Soboški bitles

V malem kraju v mali ulici se začne ena od skladb znamenite skupine MI2. Vendar se prav tako začne mnogo zgodb, ki postanejo velike, a se ob tem vedno zastavlja vprašanje, kako velikost merimo. Ena takih ali mnogo je takih, ki so znane v nekem lokalnem okolju in mogoče ne pridejo do vesoljne javnosti. Ne pridejo do javnosti, tako kot so prišle tiste o podjetjih, kot sta Microsoft ali Apple, ali katera od tistih ameriških zgodb o uspehu, ki se vedno začnejo nekako v slogu v malem kraju, v mali ulici in v večini primerov v garaži. Tako smo kot otroci v Murski Soboti čez ograjo zraven picekove baute, nenehno gledali, kaj se dogaja v garaži, ki jo je obdajala zaraščena trikotna parcela, ki je vezala glavne soboške ulice.

Tisti manjši so morali stopiti na kakšni kamen, da so lahko dovolj dobro videli razstavljen motor z rdeče-belo masko in preostale dele, ki so bili postavljeni zraven. Mojster ali več njih je dolgo nekaj šraufal in vsakih nekaj ur ali dni si čez dvorišče zaslišal zvok, za katerega si vedel, da ne prihaja iz stare katrce, škode ali stoenke. To je bila senzacija, pelje se. Bitels se pelje. In že smo bili nekje v bližini, da smo si ogledali dirkalca, ki preizkuša plod svojega šraufanja. Soboški bitels ali samo bitels ali po soboško bitls, tako so in še danes v mestu imenujejo Janeza Štefaneca. Enega tistih meščanov, ki je pripadal in še danes pripada tisti prvi generaciji mestnih motoristov, ki so svoj modus vivendi našli v osvoboditvi od utečenih malomeščanskih kalupov. Rock'n'roll in motorji so določili generacijo, za katero ne moremo reči, da je bila politično oporečniška, ampak je svoj upor in svojo osvoboditev od, lahko rečemo, tako političnega sistema kot lokalnih malomeščanskih kalupov iskala na svoj način. Po svoji poti. To so bile generacije, ki so prve pripeljale v mesto velike motorje in v večini primerov LP-plošče z, kot so starejši to imenovali, inozemsko muziko. Posledica te osvoboditve, tega frajgajstovstva, je bila univerzalna kultura. Univerzalnost v globalnem pomenu besede. Ko si bil na motorju z vetrom, takrat še v laseh, v garažah ali kleteh, kjer se je rolala ali delala muzika, ni bilo pomembno, ali si v Murski Soboti, Los Angelesu ali Londonu. Vse te kleti in vse te poti, ki so jih obiskali na jeklenih konjičkih tudi do skrajnih meja Evrope, so bile enake. Takrat se je ustvaril danes tako želeni univerzalni človek, tisti, za katerega ni meja, in tisti, ki lahko vsakemu, od koder koli, seže v roko, pogleda v oči in takoj bosta našla skupni jezik. Mi mlajši smo kasneje izvedeli, da to šraufanje in nenehno izboljševanje motorja v naši ulici niti nista tako brez rezultatov saj je soboški bitels zmagal prvenstvo Jugoslavije v motociklizmu, izumil mnogo strojev in naredil veliko inovacij.

Jani Štefanec 1976. Z vetrom, takrat še v laseh. FOTO: MOTORJI.SI

Tudi stroj za izdelavo rezil za šilčke, ki smo jih dnevno gulili. In prav inovatorstvo, izumljanje novega ali izboljševanje obstoječega, je tisti element, ki ga potrebuje vsaka zdrava družba. Danes se to imenuje podjetniški duh ali kaj podobnega, vendar je prav želja po novem, boljšem in osvoboditev od vajeti vsakdana tisto, kar imajo vse sodobne družbe. Ne parcialni pritlehni interesi, ampak ustvarjanje novega, ki izboljša vsakdan vsem. Če so stari Sobočanci vedeli za Dittricha, ki je naredil škropilnico za gorice in projektiral prvo ogrevanje v Radencih, kjer so že pred vojno imeli termalno vodo v vseh sobah, če mnogi poznajo Sabotina, ki je s svojimi invencijami in inovacijami prihranil marsikateri strošek nekoč veliki Pomurki, pozna r'n'r generacija soboškega bitelsa. Ker vedo, da še danes pri sedemdesetih nenehno išče nove rešitve in izboljšuje vsakdan. Takše nücamo.