NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Stane Dolanc pacient zero
Pomembno je, kdaj sodobna civilizacija zazna neki pojav, in ne zgolj, kdaj se je konkretna stvar dejansko zgodila.
Odpri galerijo
Stane Dolanc FOTO: Arhiv Dela
»Mislim, da nam mora biti povsem jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti. Če ne bi bili mi, bi bil nekdo drug. Za zdaj tega ni in tega tudi nikoli ne bo.« To je ena tistih legendarnih izjav ali govorov, po katerih slovijo državniki in voditelji in jih zgodovina bolj beleži kot nekatera njihova dejanja. To je Stane Dolanc dejal v Splitu leta 1972.
Tovrstne izjave je možno skozi zgodovino interpretirati tako ali drugače, odvisno od optike, skozi katero gledamo. Da optika tudi tehnično pri zgodovinskem pogledu ni nepomembna, nam dokazuje dejstvo, da astronomi, s sedanjimi teleskopi, ki imajo premer leče deset metrov in več, vidijo trinajst milijard let v preteklost. Ko bodo razviti in izdelani teleskopi z večjim premerom leče, bodo videli dlje v preteklost.
Časovna distanca tako ni zgolj neka zgodovinska kategorija, ampak ima pomen tudi v sodobni znanosti, se pravi, da nekateri dogodki, ki so se zgodili v preteklosti, zaznamujejo današnjo aktualnost in vedenje današnjega človeka. Pomembno je pač, kdaj sodobna civilizacija zazna neki pojav, in ne zgolj, kdaj se je konkretna stvar dejansko zgodila. Bolje povedano, na današnje življenje vpliva moment našega zaznavanja, in ne moment, kdaj se je pojav zgodil. Naj bo tako. Sodobnost je pač nekako nagnjena k selektivni zaznavi, še posebno ko gre za neko prilagajanje, samovšečno predstavljanje širokim množicam. Nabiranju točk, ki te lahko pripeljejo do warholovskih pet minut slave.
O selektivnem pojmovanju lahko govorimo na vseh področjih. Lep primer so sodobne gastronomske smernice, po katerih zavračamo nezdravo ameriško hrano in prisegamo na domačo. Ja, mogoče pa je res naša boljša, ko gledamo obdobje Staneta Dolanca ali Marije Terezije. Ko pa vzamemo teleskop z nekoliko večjo lečo in pogledamo, kako Kolumb pluje v Ameriko, ugotovimo, da je večino teh naših domačih stvari pripeljal prav od tam. Odvzemimo z »domačega« menija krompir, koruzo, paradižnik in še kaj, pa poglejmo, kaj ostane »našega«.
Na veliko področjih pač pozabimo, kdo je dejansko tisti pacient zero, ljudje so pač nagnjeni k temu, da začnejo zgodovino pisati šele od sebe naprej. Eden najbolj znanih pacientov zero je prav gotovo Gaëtan Dougas, stevard pri letalski družbi Air Canada, ki so ga dolga leta krivili, da je tisti, ki je kriv za epidemijo aidsa med homoseksualno populacijo v Severni Ameriki. Po nekaterih podatkih naj bi bil kriv za 700.000 HIV-pozitivnih v ZDA. Dolga leta je veljal za tistega, pri katerem se je vse začelo. Dougas je baje zamenjal več kot 2500 partnerjev in veliko jih niti vedelo ni, kako mu je ime. Vedeli so zgolj, da je stevard. To je bil čas pred tinderjem in podobnimi pripomočki in prav predstavljamo si lahko, kako hitro bi se celotna stvar razširila danes, ko gre vse hitreje in lažje.
Vemo za primere, ko prihajajo mladeniči s hrvaških otokov v Prekmurje, ker ima tinder več zadetkov prek madžarske meje kot v samoti morja adrijanskega. Turizem pač, tak ali drugačen. Leta 2016 so ovrgli trditev, da je Dougas zero, in ugotovili, da je bil nekje na sredini lestvice, ki je razširila HIV. Leta 1961 je bila ustanovljena Višja politična šola v Ljubljani. Ustanovni direktor je bil dr. Heli Modic, kot piše njen tretji direktor in dekan dr. Vladimir Benko, pa je bil njen dejanski direktor od vsega začetka Stane Dolanc.
Ta šola, ki je vmes zamenjala ime, danes jo poznamo pod FDV, je izobrazila veliko večino levih in desnih, ki danes delujejo v upravljanju države in lokalnih skupnosti. Ker so se mu zdeli študentje na momente nekoliko dezorientirani, je v študentskem naselju dal narediti igrišče za minigolf in ustanoviti prvi študentski radio v Evropi, Radio Študent. V želji, da mladi ne bi zašli s prave poti. Radio Študent se je hote ali nehote spremenil v vse kaj drugega kot sistemsko glasilo in je močno pripomogel k odpiranju glav študentarije, ki je bodisi kreirala njegovo vsebino ali z njim odraščala. Prav ta radio je bil velikokrat poligon, kjer so se testirale meje sistema, in gojišče kadrov, ki so v prihodnosti pognali kolo, ki je naredilo današnjo državo.
Ker vsaka šola pušča trajne posledice, je še danes viden razdor v naši družbi, in sicer lahko od daleč vidimo, kdo je v študentskih časih poslušal Radio Študent in kdo igral minigolf. Na tem mestu se lahko upravičeno vprašamo, mar ni mogoče prav Stane Dolanc pacient zero slovenske državnosti. Mogoče pa res, ne glede na to, kakšno ime si nadenejo tisti, ki so trenutno na oblasti. Kajti, »mislim, da nam mora biti povsem jasno …«. O minigolfu pa kdaj drugič.
Tovrstne izjave je možno skozi zgodovino interpretirati tako ali drugače, odvisno od optike, skozi katero gledamo. Da optika tudi tehnično pri zgodovinskem pogledu ni nepomembna, nam dokazuje dejstvo, da astronomi, s sedanjimi teleskopi, ki imajo premer leče deset metrov in več, vidijo trinajst milijard let v preteklost. Ko bodo razviti in izdelani teleskopi z večjim premerom leče, bodo videli dlje v preteklost.
Časovna distanca tako ni zgolj neka zgodovinska kategorija, ampak ima pomen tudi v sodobni znanosti, se pravi, da nekateri dogodki, ki so se zgodili v preteklosti, zaznamujejo današnjo aktualnost in vedenje današnjega človeka. Pomembno je pač, kdaj sodobna civilizacija zazna neki pojav, in ne zgolj, kdaj se je konkretna stvar dejansko zgodila. Bolje povedano, na današnje življenje vpliva moment našega zaznavanja, in ne moment, kdaj se je pojav zgodil. Naj bo tako. Sodobnost je pač nekako nagnjena k selektivni zaznavi, še posebno ko gre za neko prilagajanje, samovšečno predstavljanje širokim množicam. Nabiranju točk, ki te lahko pripeljejo do warholovskih pet minut slave.
Stane Dolanc FOTO: Arhiv Dela
O selektivnem pojmovanju lahko govorimo na vseh področjih. Lep primer so sodobne gastronomske smernice, po katerih zavračamo nezdravo ameriško hrano in prisegamo na domačo. Ja, mogoče pa je res naša boljša, ko gledamo obdobje Staneta Dolanca ali Marije Terezije. Ko pa vzamemo teleskop z nekoliko večjo lečo in pogledamo, kako Kolumb pluje v Ameriko, ugotovimo, da je večino teh naših domačih stvari pripeljal prav od tam. Odvzemimo z »domačega« menija krompir, koruzo, paradižnik in še kaj, pa poglejmo, kaj ostane »našega«.
Na veliko področjih pač pozabimo, kdo je dejansko tisti pacient zero, ljudje so pač nagnjeni k temu, da začnejo zgodovino pisati šele od sebe naprej. Eden najbolj znanih pacientov zero je prav gotovo Gaëtan Dougas, stevard pri letalski družbi Air Canada, ki so ga dolga leta krivili, da je tisti, ki je kriv za epidemijo aidsa med homoseksualno populacijo v Severni Ameriki. Po nekaterih podatkih naj bi bil kriv za 700.000 HIV-pozitivnih v ZDA. Dolga leta je veljal za tistega, pri katerem se je vse začelo. Dougas je baje zamenjal več kot 2500 partnerjev in veliko jih niti vedelo ni, kako mu je ime. Vedeli so zgolj, da je stevard. To je bil čas pred tinderjem in podobnimi pripomočki in prav predstavljamo si lahko, kako hitro bi se celotna stvar razširila danes, ko gre vse hitreje in lažje.
Pomembno je, kdaj sodobna civilizacija zazna neki pojav, in ne zgolj, kdaj se je konkretna stvar dejansko zgodila.
Vemo za primere, ko prihajajo mladeniči s hrvaških otokov v Prekmurje, ker ima tinder več zadetkov prek madžarske meje kot v samoti morja adrijanskega. Turizem pač, tak ali drugačen. Leta 2016 so ovrgli trditev, da je Dougas zero, in ugotovili, da je bil nekje na sredini lestvice, ki je razširila HIV. Leta 1961 je bila ustanovljena Višja politična šola v Ljubljani. Ustanovni direktor je bil dr. Heli Modic, kot piše njen tretji direktor in dekan dr. Vladimir Benko, pa je bil njen dejanski direktor od vsega začetka Stane Dolanc.
Ta šola, ki je vmes zamenjala ime, danes jo poznamo pod FDV, je izobrazila veliko večino levih in desnih, ki danes delujejo v upravljanju države in lokalnih skupnosti. Ker so se mu zdeli študentje na momente nekoliko dezorientirani, je v študentskem naselju dal narediti igrišče za minigolf in ustanoviti prvi študentski radio v Evropi, Radio Študent. V želji, da mladi ne bi zašli s prave poti. Radio Študent se je hote ali nehote spremenil v vse kaj drugega kot sistemsko glasilo in je močno pripomogel k odpiranju glav študentarije, ki je bodisi kreirala njegovo vsebino ali z njim odraščala. Prav ta radio je bil velikokrat poligon, kjer so se testirale meje sistema, in gojišče kadrov, ki so v prihodnosti pognali kolo, ki je naredilo današnjo državo.
Ker vsaka šola pušča trajne posledice, je še danes viden razdor v naši družbi, in sicer lahko od daleč vidimo, kdo je v študentskih časih poslušal Radio Študent in kdo igral minigolf. Na tem mestu se lahko upravičeno vprašamo, mar ni mogoče prav Stane Dolanc pacient zero slovenske državnosti. Mogoče pa res, ne glede na to, kakšno ime si nadenejo tisti, ki so trenutno na oblasti. Kajti, »mislim, da nam mora biti povsem jasno …«. O minigolfu pa kdaj drugič.
