Kolumna Mateja Fišerja: Stereotipi

Obstajajo ljudje in v nekaterih primerih tudi narodi, ki radi za vse stvari, ki se jim pripetijo, krivijo nekoga drugega. To je podobno kot pri navijačih posameznega nogometnega kluba, ki se ob zmagah tolčejo po prsih, češ da smo zmagali, ko pa njihova ekipa izgubi, pa pravijo, da so izgubili nogometaši. V tem primeru samih sebe ne štejejo več k ekipi, ampak se postavljajo v položaj zunanjega opazovalca, ki je sicer povezan z ekipo, ampak nima vpliva na dogajanje na terenu in objektivno ni imel vpliva na rezultat. In tako pride tudi odmor, ko ni dogodkov in se posamezniku, ki je navajen, da se odziva predvsem na zunanje dražljaje, naenkrat ne dogaja nič.

Poznamo poklice, ki imajo dolge počitnice, in se prav v teh dolgih počitnicah marsikomu dobesedno zmeša, ker je potisnjen izven lastnega vsakdanjega udobja, ko zunanji impulz ni več tisti, ki bi mu kreiral dan. Tako pridejo tudi nogometne počitnice, ki jih sicer nekoliko olajšajo informacije o prestopnih rokih in ugibanjih, kateri nogometaš bo v naslednji sezoni igral za kateri klub. V splošnem pa se mu, temu posamezniku ali posameznici, zdi, da se v določenem trenutku nič ne dogaja. Posledično začne tarnati in jamrati in kriviti ves svet in vesolje, da je dan brez smisla. Večji kraji, kjer ni toliko osebnih poznanstev, so za te, ki jim lahko samo nekdo drug pokvari dan, mogoče manj prijazni, v manjših krajih, kjer se vsi poznajo, pa se v prestopnem roku lahko kaj hitro najde tema, ki postane smisel.

Najlažja slovenska je vsekakor tista, da se na hitro skregaš s sosedi. Za vse tiste, ki se vam zdi, da se nič ne dogaja in da aktualni dan nima prevelikega pomena, bi mogoče opozoril, da ni treba čakati, da ti nekdo drug osmisli dan, ampak si lahko ti sam tisti, ki ima pobudo. Če ne znate, kako se tega lotiti, so mogoče tukaj uporabni stereotipi. S stereotipi se lahko igramo do neskončnosti. Stigmatizacija in stereotipi so tisti, pri katerih ni potrebnega veliko premišljevanja in smo najbolj na varni strani, ko jih vzamemo takšne, kot so, ne glede na to, da preverimo ali se prepričamo, kaj res drži in kaj ne. Tako se na primer na lokalni bencinski črpalki zaustavi avto z nemškimi registracijami, verjetno je kateri od zdomcev doma, ali pa tudi ne, in vidite človeka, ki nese plinsko jeklenko v avtomobil z nemškimi registracijami. Hopla, pa ga imamo. Ni dolgo tega, ko so Nemci s plinom pomorili milijone ljudi, in glej ga enega od njih, ki spet pripravlja nekaj podobnega. Hitro se umaknite na drugo stran ulice, ker nikoli ne veš, kaj vse se človeku mota po glavi.

Preprost prihod v trafiko je lahko prav tako adrenalinsko početje. Ko vidite prodajalko v trafiki, takoj pomislite, da so v mafijskih filmih vedno zadaj tudi ženske, ki vodijo posel, in preverite, kaj gospa v trafiki dejansko počne, da si je s prodajo časopisov lahko kupila nov avto. Ko sosedova mala po dolgem času pride domov v novi obleki, tako in tako vemo, da si je ni prislužila na pošten način, ampak je baje nekaj tednov delala na morju, saj vsi vemo, kaj. Ista je kot mati, ki je prav tako počela vsi vemo, kaj. Enako vemo, ko v mestu vidimo nekoga od domačih ali tistih iz občine, ki v času, ko bi morali biti v službi, sedijo na kavi.

Vse tiste, razočarane v ljubezni, tako ženske kot moške, pa bi na tem mestu še enkrat opozoril, da so vsi moški isti. In tako so lahko stereotipi v tem prehodnem roku, ko se res nič ne dogaja, kamenček, ki vam naredi dan zanimiv. Le stvar je treba vzeti v svoje roke, v nasprotnem vam ostane ribičija.