Kolumna Mateja Fišerja: Tigriš
Moda je čudna stvar. Gre za dejavnost, ki hkrati določa način življenja ljudi in mu hkrati sledi. Ko hodiš po ulicah, vidiš marsikaj. Spomnim se časov, ko je bila Mura ena največjih tovarn v širši državi, in spomnim se, da je bila takrat moda, ki si jo videl na ulici, veliko bolj uniformna. V našem kraju so ljudje verjeli Muri in zanimivo je, da je veliko, ampak resnično veliko ljudi vedelo, kaj je tehnično kakovostno narejen izdelek.
Obleka je prav tako sporočilo, in ko gre za kakšen svečan dogodek, ne boš prišel v japonkah in havajskih hlačah, ampak v obleki, da se zliješ z večino.
Iz današnje perspektive gledamo veliko ljudi in teh je bilo več kot pet tisoč, večine oblek, ki se danes prodajajo po nekaj evrov, ne bi oblekli niti v sanjah. V Muri so ljudje imeli šifro in marsikateri izdelek so lahko kupili po tako imenovani tovarniški ceni. Posledica tega je bila, da se je v mestu takoj videlo, katerega izdelka se je naredilo preveč ali na katerem izdelku je bila narejena napaka. Izdelki z napako so bili v tovarniški trgovini najbolj prodajani, saj so imeli najboljše cene. Napaka je bila v večini primerov tistim, ki niso strokovnjaki, nevidna in je cena odtehtala nakup. Naenkrat so vsi nosili enake jakne, plašče ali svečane obleke. Prav spomnim se, da sta v šolo hodili dve kolegici, ena je bila visoka in suha, druga nekoliko manjša in drugačnega proporca. Imeli sta enaki jakni, le da je veliki segal do bokov, manjši pa do pet. Obe pa sta bili v trendu. Iz današnjega zornega kota lahko rečemo, da je vseeno šlo za funkcionalno in ne v prvi vrsti modno oblačenje. V primarnem, utopističnem pomenu bi to pomenilo, da ljudje kupijo obleko, ker je dovolj topla, in ne zaradi drugih lastnosti. Ko danes beremo o obremenitvah okolja, o kemiji, izkoriščanju delovne sile in na koncu o veliki količini oblek, ki jih trgovine ne prodajo in končajo na smetišču, je mogoče ta štos s tovarniškimi šiframi, prek katerih so lahko delavci kupovali kakovostno obleko za sprejemljiv denar, do okolja zelo prijazna rešitev. Na tem mestu ni treba reševati globalne nepravičnosti, ampak je dovolj, da se zazremo v domačo omaro, in takoj bomo ugotovili, katere obleke uporabljamo in česa imamo preveč. Ugotovimo, da večine stvari nismo kupili, ker to potrebujemo, ampak ker nam je v nekem trenutku bilo nekaj všeč.
Res je, da se posameznik ravna po trendih ali, kot se to učeno imenuje, se želi obnašati družbeno sprejemljivo, se tako tudi oblači v želji, da bi bil v širši družbi sprejet ali vsaj ne izključen, da ne bo štrlel. Obleka je prav tako sporočilo, in ko gre za kakšen svečan dogodek, ne boš prišel v japonkah in havajskih hlačah, ampak v obleki, da se zliješ z večino. In obratno. In potem zagledaš dekle, odraslo ali celo starejšo žensko v tigriš vzorcu. Tega je resnično veliko, ne glede na grdo povedano »kasto«, ki ji pripada. Gre za ženski štos, med moškimi je tega veliko manj mogoče v polju statistične napake. Pa se kot vizualni človek sprašuješ, kaj je sporočilo te slike. Kaj nam želi posameznica sporočiti, ko si odene tigriš vzorec. Pomeni to, da si je odela drugo kožo, postala tigrica, se je moramo bati ali oddaljiti? Gre morda za danes zelo popularno vračanje k naravi, je sporočilo, da je vsak dan treba premišljevati o divjini, čeprav je vzorec natisnjen na plastični ali sintetični osnovi? Gre za željo biti del nekega tropa, ki ga lahko vodi samo tiger, ki ga s tem nagovarja? Je mogoče to modno ali gre mogoče za neke vrste vizualno satiro, ki sporoča, da je današnji vsakdan zgolj en sam safari? Ne vem, ne razumem. Ko vidim žensko v tigriš vzorcu ali, še huje, ko vidim moškega v tigriš vzorcu, vem edino to, da moški v tigriš vzorcu v 99,9 % ni tisti tiger, ki bi ga tigrica želela za vodjo tropa. Ne vem, ne razumem, ali si zgolj celega štosa ne znam razložiti. Vem zgolj, da Tarzan ni nosil tigriš vzorca.
