Kolumna Mateja Fišerja: Veške igre

V človeški naravi je zapisano, da se radi igramo. Pravkar se je zaključilo eno najpomembnejših igranj na celotni zemeljski obli. Olimpijske igre. Že sam izraz nam pove, da gre za olimpijski duh in igranje. V duhu olimpizma je, da se vsaj v času tega dogodka prekinejo tudi vsa nesoglasja med ljudmi in se spopadi tega sveta prenesejo na športno področje. Tja, kjer se pomerijo enaki z enakimi in dokažejo, kdo je dejansko boljši. Še danes je pred nami slika Jesseja Owensa s poletnih olimpijskih iger v Berlinu leta 1936, ko je sredi največjega vzpona nacizma temnopolti atlet pobral štiri zlate medalje. Čeprav so bile igre tudi takrat pripravljene v duhu olimpizma, je bila prisotna močna politična tendenca. Politična ideja je bila, da se na igrah dokaže superiornost arijske rase, in vse, kar je manj od zmage, je bil poraz. Owens je te načrte dodobra prekrižal in poraz je bil toliko večji, ker je bil atlet tudi drugačen po barvi kože. Vsekakor je šlo za dokaz, da politika in olimpizem nimata veliko skupnega, še več, da je duh olimpizma večji kot politični interesi. Veliko je športnih dogodkov in uspehov, na katere se lepijo tudi politiki. Nekdo, ki se v življenju ni udeležil nobene tekme ali športne prireditve, se ob uspehih športnikov v svoji politični suknji nenadoma pojavi na prvih straneh.

Ob tem se vprašamo, kaj za vraga ta tip počne na sliki. Kaj nam sporoča. Morda to, da je tudi on del tega uspeha, ali morda to, da bi želel biti kot tisti, ki mu je uspelo. V nasprotnem primeru, ko športnikom ne uspe naenkrat, izginejo tudi vsi prilizniki in podrepniki. Če kdaj, bi športniki prav takrat, ko jim ne uspeva, potrebovali pomoč nekoga, ki lahko odveže denarnico in jim pomaga prebroditi krizo. Takrat ni nikogar, ostanejo sami v svojem »neuspehu«, ker se pač s poraženci ne želimo fotografirati. Mura je domače prvenstvo začela pod pričakovanji navijačev, ampak ji je ta teden uspelo premagati Žalgiris. Z Muro v zadnjih časih dihata celo mesto in večji del Slovenije. Vsi nogometni poznavalci in tudi tisti, ki se ne uvrščamo med nogometne poznavalce, igralcem in klubu privoščimo, da tudi na evropski ravni prikažejo največ, kar je možno. Privoščimo jim uspehe, ker gre za uresničevanje sanj generacije nogometašev, ki so kadar koli brcali žogo v Fazaneriji. Mesto s petnajst tisoč prebivalci je naenkrat dobilo možnost, da se postavi na evropski zemljevid in premaga nekoga, ki prihaja iz štiridesetkrat večjega mesta. Ne vem, kaj na to poreče nežnejši spol, vendar je Mura dokaz, da velikost ni pomembna. Pomemben je duh in pomembna je metoda. Čeprav je v gen olimpizma zapisano geslo pomembno je sodelovati, ga verjetno ni športnika, ki bi se strinjal z zgolj tem. Vsak športnik, ki stopi na prizorišče, zelenico, dvorano ali na dirko, želi zmagati. Tudi ko praktično nima nobenih možnosti, je vse drugo kot želja po zmagi predaja pred začetkom. Vsak želi pokazati čim več in ni ga nasprotnika, ki bi mu pred tekmo podaril zmago. In prav ta naboj naredi celotno igro zanimivo. Boj med tistim, ki je favorit na papirju, in tistim, ki lahko preseneti, naredi igro zanimivo in nepredvidljivo. Prav tega se je pa treba tudi naučiti. Slovenija spada na svetovni ravni med športne fenomene. Glede na število prebivalcev imamo izjemno veliko moštvenih športov, ki se serijsko udeležujejo največjih tekmovanj. Na drugi strani pa smo v posamičnih športih v veliko primerih prava velesila. Zakaj in kako je to možno?

Vsekakor ne zaradi kakršnih koli genetskih predispozicij, ampak zaradi metode. Načina, kako se igramo. Na olimpijskih igrah se vedno pojavljajo novi športi, nekateri pa izginjajo. Tisti, ki stojijo za organizacijo olimpijskih iger, si prizadevajo, da tudi to prireditev prilagajajo novim izzivom časa, in tudi te igre glede izbora športov ponujajo novosti. Ko postane posamezni šport olimpijski, dobi na svoji prepoznavnosti in pomenu. To vsekakor ne pomeni, da so ostali športi manj pomembni in je zanje potrebnih manj veščin in ponujajo udeležencem manj zadovoljstva. Res je tudi, da nekatere športe povozi čas, drugi pa so večni. Tako je vsekakor streljanje na žive golobe. Nekoč je bilo streljanje na žive golobe olimpijski šport in prav lahko si predstavljamo, kako je bilo videti strelišče po zaključeni tekmi. Še manj si lahko predstavljamo, kako so izgledali treningi športnikov v tej disciplini. Ampak čas je ta šport postavil v drugačen okvir in žive golobe so zamenjali tisti iz gline. Tudi vlečenje vrvi je bilo nekoč olimpijski šport. Ta šport sicer danes ni več med olimpijskimi, vendar je še vedno standardna panoga vsakih »veških« iger. To so tiste igre, ki se prirejajo v vsaki vasi in na katerih se pomerijo prebivalci posameznih ulic ali vasi. Te igre za udeležence niso nič manj pomembne kot olimpijada, in prav tukaj se mladina uči prvih veščin igranja in tekmovalnosti. Zmagati v domači ulici je včasih najtežje, in prav to je tisto, kar nosijo tekmovalci s seboj tudi na olimpijado. Tudi ko zmagaš na olimpijadi, se na koncu vrneš v domačo ulico. In olimpijsko zlato moraš potrditi tudi na »veških« igrah. Skratka, igrajmo se še naprej.